Tone Škrjanec je prevedel nekaj pesmi sodobnega ameriškega pesnika Matthewa Rohrerja, Veno Taufer pa že pred desetletjem poezijo valižanskega pesnika, ki se je podpisoval kot R. S. Thomas. Literarni portret prinaša ustvarjanje somalijsko-britanske pisateljice Nadife Mohamed. Slišali bomo tudi, kako je Henrik Tuma hodil po sledeh prve svetovne vojne. V arhivskem Literarnem večeru pa bomo podoživeli poezijo Alojza Gradnika, o kateri je davnega leta 1982 pisal pesnik Kajetan Kovič.

"Ja, lažje bi te bilo sovražiti. Te prezirati. Ampak to ni mogoče. Ti si korenina."

Tamara Štajner (1987, Novo mesto) je slovenska pesnica in pisateljica, ki piše v nemščini. Živi in ustvarja na Dunaju. Je tudi glasbenica, doma in mednarodno nagrajena violistka. Igra v številnih uglednih glasbenih skupinah. Leta 2022 je izdala pesniški prvenec Zatočišča (Schlupflöcher), leto pozneje pa prvi roman (Raupenfell). Lani je za zgodbo Prostor za nazadovanje na 48. dnevih književnosti v nemškem jeziku v Celovcu (v okviru katerega podeljujejo nagrado Ingeborg Bachmann) prejela nagrado kelag. Kratka zgodba Prostor za nazadovanje pripoveduje o težavnem odnosu med materjo in hčerjo ter medgeneracijski travmi, ki odseva zgodovino njene lastne družine. Kot se je izrazila ena izmed kritičark: "Gre za nagovor materi, ki ga ta ne sliši." Zgodbo spremljamo prek notranjega monologa hčerke, besedilo pa je prepleteno s spomini, vizijami, občutki sedanjosti, dotakne pa se tudi vojn na Balkanu. Zgodbo Prostor za nazadovanje je prevedla Ajda Markelj v okviru Poletnega kolegija literarnega prevajanja Premuda 2024.

Interpretira Maja Sever, režija Klemen Markovčič; posneto 2025.

"Ko je pijani Rus / na vlaku izvlekel / svojo flaško, so se ljudje umaknili / na druge sedeže, jaz pa ne." (iz pesmi Jevtušenko je bil kralj)

Sodobni ameriški pesnik Matthew Rohrer (1970) je po končanem magistrskem študiju poezije na univerzi v Iowi dobil službo predavatelja na New York University in se preselil v Brooklyn, kjer zdaj živi. Konec lanskega leta je izšla njegova deseta pesniška zbirka z naslovom Vojska velikanov. V njej se avtor posveča marsičemu, od svetilk, pokopališč in oblakov do literarnih veličin, kot so Ana Ahmatova, Jevgenij Jevtušenko, Macuo Bašo idr. S tem nadaljuje svoj projekt odkrivanja čudes, kjerkoli že jih je mogoče najti. Objavljamo sedem Rohrerjevih pesmi iz omenjene pesniške zbirke. Prevedel jih je Tone Škrjanec, interpretacija Branko Jordan, režija Ana Krauthaker; posneto 2025.

"Na južni strani Krna je bil takoj pri vasi Dolje glavni avstrijski strelski jarek do Soče. Vas je bila seveda vsa v razvalinah, in sem komaj preplezal žične ovire."

Henrik Tuma, ki je živel med letoma 1858 in 1935, je bil pomemben slovenski politik, publicist, pravnik, alpinist in domoznanski pisec. V Slovenskem biografskem leksikonu lahko o njegovem bogatem življenju preberemo, da je po osnovni šoli in šestih razredih gimnazije postal učitelj. Pozneje je maturiral in doštudiral pravo na Dunaju. Kot pravnik je delal v Ljubljani, nato v Trstu, v Tolminu in Gorici. Tam je začel politično delovati. Odprl je advokaturo v Gorici, tam je, z nekajletnim tržaškim premorom, ostal do leta 1924. Ker mu je italijanska vlada zavrnila italijansko državljanstvo, se je preselil v Ljubljano, kjer je kot odvetnik delal do smrti.

Henrik Tuma je kljub strokovnemu delu največ časa posvetil javnemu, političnemu in gospodarskemu delovanju. Bil je izrazito proslovensko naravnan, intenzivno se je ukvarjal z gospodarsko organizacijo Slovencev na Goriškem. Sprva je bil liberalec, pozneje socialist, naposled je deloval zunajstrankarsko.

Leta življenja v Ljubljani (1924–1935) je izpolnil z odvetniškim delom, sodelovanjem v različnih društvih in organizacijah ter s publicistiko in predavanji. Posebno dejaven je bil v Slovenskem planinskem društvu. Bil je pravi polihistor, saj je razmišljal in pisal o najrazličnejših področjih življenja. Zlasti zanimivi so njegovi planinski spisi. Za oddajo Spomini, pisma in potopisi smo izbrali odlomek iz Tumovega zapisa Po razdejanem Goriškem iz knjige z naslovom Iz mojega življenja, ki je prvič izšla leta 1937. V njem Henrik Tuma, ki je po prvi svetovni vojni delal kot sodnik v Trstu, pripoveduje, kako ga je po koncu prve svetovne vojne tržaško namestništvo kot znanega alpinista prosilo, naj prevzame referat za goriške planine – Tuma je poznal gospodarstvo goriških planin, ob svojih pohodih pa je tudi pregledoval bojišča na Goriškem. Odlomek interpretira Stane Tomazin, režiserka je Ana Krauthaker.

"Kawsar na misel pridejo besede stare pesmi: ‘Ljubezen, ljubezen ni pravična, za njo vedno pridejo solze.’"

Nadifa Mohamed je somalijsko-britanska pisateljica, rojena leta 1981 v prestolnici Somalilanda, Hargeisi, kjer je bil njen oče zaposlen v trgovski mornarici. Leta 1986 se je družina preselila v London, kjer naj bi ostali le začasno, ker pa je v Somaliji izbruhnila državljanska vojna, so ostali v Združenem kraljestvu. V Oxfordu je študirala zgodovino in politologijo. Živi v Londonu. Doslej je napisala tri romane. Leta 2013 je bila na seznamu najboljših mladih britanskih romanopiscev revije Granta, leta 2014 pa na seznamu Afrika39, ki vključuje 39 najobetavnejših afriških pisateljev, mlajših od 40 let. Njen najnovejši roman Možje usode je bil leta 2021 v ožjem izboru za Bookerjevo nagrado. Piše tudi kratke zgodbe, eseje, spomine in članke.

Nina Grahek Križnar je za Literarni portret izbrala in prevedla odlomka iz romanov Deček črna mamba (2010) in Sadovnjak izgubljenih duš (2013). V prvem spremljamo desetletnega somalijskega dečka Jama, ki se v tridesetih letih prejšnjega stoletja po materini smrti odpravi iskat očeta. Roman Sadovnjak izgubljenih duš (2013) pa je umeščen v Hargeiso konec osemdesetih let prejšnjega stoletja in se v ponavljajočem se ritmu vrti okrog treh ženskih likov: deklice Deqo, ki jo je mati zapustila v begunskem taborišču, mlade vojakinje Filsan in starejše, na posteljo priklenjene vdove Kawsar. Interpretacija Lena Hribar, režija Ana Krauthaker. Posneto 2025.

"Iz votline uma sem stopil / ven v najhujšo temo, / kjer stvari minevajo in / Gospoda ni v nobeni."

Valižanski pesnik R. S. Thomas (1913–2001) je bil poln protislovij: pisal je v angleščini in ima spominsko ploščo med pesniškimi velikani v Westminstrski opatiji, pokopan pa je v Walesu, za katerega narodno prebuditev si je vse življenje prizadeval. Bil je duhovnik anglikanske cerkve, a vendar v njegovi poeziji zasledimo prizadetost nad brezbrižnostjo in odmaknjenostjo Boga do usode ljudi. Nič manj izrazita ni v njegovi poeziji prizadetost ob zlu in materializmu, ki jima podlega sodobni človek. Izbor njegove poezije pod naslovom Poezija za večerjo je v prevodu Vena Tauferja leta 2013 izšel v zbirki Nova lirika.

"Večerne sence padajo na pot / in mrak prihaja. Les šumi."

Alojz Gradnik je bil eden vodilnih slovenskih pesnikov v obdobju med svetovnima vojnama. Ni bil le pesnik ljubezni in smrti, kot ga radi označujemo po njegovi pesmi Eros-Tanatos, ampak tudi bivanjskih tem ter navezanosti na domače kraje in ljudi.

Rodil leta 1882 v Medani v Goriških brdih. Po maturi pa se je leta 1901 vpisal na pravno fakulteto Dunajske univerze, kjer je leta 1907 promoviral za doktorja prava. Služboval je v raznih krajih na Primorskem, po končani prvi svetovni vojni pa se je iz ožje domovine, ki so jo zasedli Italijani, preselil v Jugoslavijo in kot sodnik služboval v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu. Po upokojitvi se je za stalno naselil v Ljubljani. Umrl je star 85 let.

Prvo zbirko z naslovom Padajoče zvezde je objavil razmeroma pozno – ko mu je bilo 34 let. Sledile so številne zbirke, med njimi Pot bolesti, De profundis, Pojoča kri (1944) ter leta 1954 z novimi pesmimi dopolnjen izbor vsega dotedanjega dela Harfa v vetru. Gradnikova pesniška ustvarjalnost je bogata in raznolika. Že v prvi Gradnikovi zbirki pa se srečamo z dvema značilnima temama: z ljubeznijo in navezanostjo na domače kraje in ljudi.

Oddajo je leta 1982 pripravil Kajetan Kovič; interpreta sta bila Marinka Štern in Miha Baloh, vezno besedilo je bral Rado Časl, glasbo je izbral Peter Čare, tonski mojster je bil Matjaž Culiberg, režiserka pa Elza Rituper.

"Vsepovsod je bila belina, zgoraj, spodaj, ob strani, povsod sama belina. Človek je imel občutek, kot da je zavit v rjuho. Bilo je čisto nasprotje teme, ampak Alice se je zdelo enako strašljivo."

Italijanski pisatelj Paolo Giordano, sicer doktor fizike, v svojih delih spretno povezuje znanstveno ozadje in literarno občutljivost. V slovenščini lahko beremo šest njegovih del: zadnji prevod – roman Tasmanija – je izšel prav te dni, večer z avtorjem pa je tudi prvi dogodek na letošnjem blejskem srečanju PEN. A Giordano je zaslovel že s prvencem Samotnost praštevil, romanom o Alice in Mattii, ki ju je otroštvo travmatično zaznamovalo in pozneje tudi povezalo. Roman je prevedla ga je Anita Jadrič, odlomek pa je leta 2010 prebrala igralka Ljerka Belak.