Za cenitev je znano newyorško dražbeno hišo zaprosil stečajni upravnik mesta Kevyn Orr, ki je sicer po ostrih kritikah ljubiteljev umetnosti sporočil, da zbirke nima namena prodati. Christie's mu je zato predlagal nekaj drugih možnosti, med drugim tudi posojilo, vezano na umetniško zbirko, ali pa prodajo del filantropu, ki bi jo nato trajno posodil nazaj muzeju. Vendar, kot poroča Reuters, možnosti prodaje glede na nepredviden potek stečaja mesta ne gre povsem izključiti.
Eden izmed draguljev zbirke je nedvomno slika Poročni ples, ki jo je leta 1566 naslikal nizozemski mojster Pieter Bruegel starejši. Delo je dolgo veljalo za izgubljeno, dokler ga ni leta 1930 na neki dražbi v Londonu našel tedanji direktor Muzeja detroitskega umetniškega inštituta William R. Valentiner, in odtlej je kapitalistično veličino in simbol ameriške avtomobilske industrije opozarjal o nevarnostih nepremišljenega predajanja posvetnim radostim. Po mnenju številnih ljubiteljev umetnosti neprecenljivo delo je zdaj dobilo ceno - pri Christie's so ga ocenili med 100 in 200 milijoni dolarjev.
Redni obiskovalci muzeja so nad cenitvijo razočarani. Prepričani so, da takšnih zbirk nikoli ne bi smeli prodati. "Le upamo lahko, da so vse špekulacije o tem, koliko sredstev bi lahko zbrali s prodajo zbirke, zgolj teoretiziranja in da se bo cenitev Christie's izkazala zgolj za zapravljanje skromnega davkoplačevalskega denarja," je zapisal avtor umetnosti namenjenega bloga CultureGrrl Lee Rosenbaum.
Znan zbiratelj in direktor Levin Art Groupa Todd Levin cenitev ocenjuje za korektno, čeprav nad njo ni navdušen. "Takšna pretvorba umetnosti je škodljiva za muzej, za mesto in umetnost na splošno." Prepričan je, da s tem ničesar ne pridobimo, nasprotno, zdi se mu naravnost strašljivo.
Le majhen del muzejske zbirke
Nekaj več kot 1.700 ocenjenih del predstavlja le kakšnih pet odstotkov celotne muzejske zbirke. Cenovno gledano predstavlja 11 razstavljenih del kar 75 odstotkov ocenjene vrednosti. V muzeju cenitve sicer ne želijo komentirati, poudarili pa svoje stališče, da predstavlja zbirka kulturno bogastvo, ne občinskega premoženja.

Poleg Brueglove slike, ki je - po oceni sodeč - druga najdragocenejša, ji po znesku sledijo avtoportret Vincenta Van Gogha (od 80 do 150 milijonov dolarjev) in Rembrandtovo Obiskovanje, ki so ga ocenili med 50 in 90 milijoni dolarjev.
Zbiratelj in trgovec z umetninami Richard Feigen meni, da so tako široko zastavljeni zneski brezpredmetni, sama ideja prodaje pa se mu zdi povsem neprimerna. "Sam ne bi želel imeti ničesar pri tem," dodaja. Glede na to, da je se takšna dela na trgu pojavijo zares redko, se tudi drugim poznavalcem trga zdi cenitev le ocena 'na papirju'. Kot opozarjajo, bi takšna odprodaja umetnin kvečjemu lahko zasejala dvom o smiselnosti morebitnih donacij muzejskim zbirkam.