Povečanje števila lokacij je še bolj zaostrilo že tako ali tako precej negotov finančni položaj kulturne organizacije Združenih narodov, saj odkar je Unesco leta 2011 sprejel Palestino kot polnopravno članico, so ZDA, ki so nekoč prispevale največ, priprle svojo finančno pipico.

Neizogibna zvezanost z gospodarskimi interesi
Takrat je šlo za 22-odstotno zmanjšanje sredstev, kar pomeni, da je za programe svetovne dediščine na razpolago manj kot pet milijonov evrov letno. Od tega zneska pa je neskromnih 80 odstotkov namenjenih zgolj ocenjevanju in preverjanju lokacij.

Po poročanju tujih medijev je slišati mnogo kritik, celo pozive k prekinitvi uvrščanja novih lokacij na seznam. Vendar taki pozivi delujejo precej iluzorno, saj se na naslov svetovne dediščine vežejo mnogi gospodarski interesi. Številni organizatorji na kulturo osredotočenih potovanj organizirajo ta le še v regijah, ki se lahko pohvalijo tudi s svetovno dediščino.

S tega vidika je koncept svetovne dediščine skorajda žrtev svojega uspeha, saj se želi vse več držav s še dodatnimi lokacijami vpisati na Unescov seznam. Tudi znotraj samega Unesca je slišati vse več negodovanja zaradi vse večje politizacije odločanja.

Niso težavne le revnejše države
Dogaja se tudi, da ko je neko mesto enkrat uvrščeno na seznam, ga nato država zapostavlja, kar se dogaja tudi v bogatih državah. Vendar Unesco ni tukaj povsem nemočen, saj lahko zagrozi z odvzemom naziva.

Položaj pa je bistveno bolj težaven v revnejših državah, ki nimajo zadosti svojih sredstev in so odvisne od tuje pomoči. Tako se je nedavno odločilo, da bo Unesco sodeloval pri ponovni postavitvi templja v Katmanduju, ki ga je uničil letošnji potres, ter je veljal za najstarejši in najsvetejši hindujski tempelj v Nepalu. Ohlapno ocenjen časovni okvir te ponovne postavitve znaša več desetletij, stroškov pa za zdaj sploh še ni mogoče oceniti.