Od nekdaj je arhitektura hodila z roko v roki z dogajanjem v politiki in gospodarski sferi, zato je tako rekoč simptomatično, da je bil morda najbolj razburljiv arhitekturni dogodek letu, ko se rušijo finančni imperiji, pravzaprav ne-dogodek. Bila je to napoved gradnje vrtečega se nebotičnika, ki je v medije pridrla konec junija. Nebotičnik, vizijo arhitekturnega studia Davida Fischerja, naj bi zgradili v tedaj še vsaj na videz prosperirajočih Dubaju in Moskvi. Podobno bleščavi projekt je Moskvi nameraval podariti Norman Foster. Imenoval bi se Kristalni otok, šotoru podoben osrednji objekt pa naj bi se vzpel do 450 metrov. Zaradi finančne krize so njegovo gradnjo že odpovedali, vrtečega nebotičnika pa bržkone tudi še dolgo ne bo, saj kar deluje v računalniški simulaciji, ne deluje tudi v resnici.

Olimpijska arhitekturna razstava
V višino pa se nikakor ni nehalo graditi na Kitajskem, kjer tudi po izvedbi olimpijskih iger vztrajajo pri tem, da morajo svoj gospodarski vzpon pokazati tudi v megalomanski arhitekturi. Olimpijske igre so bile pravzaprav prava arhitekturna razstava, ki je o sodobni arhitekturni praksi povedala celo več kot osrednja razstava na beneškem arhitekturnem bienalu, ki so ga odprli nekaj tednov za olimpijskimi igrami in o katerem bomo še spregovorili. Od osrednjega stadiona, imenovanega ptičje gnezdo in zasnovanega v švicarskem arhitekturnem biroju Herzog & Meuron, prek centra za morske športe, katerega pročelje je Weaire-Phelanova struktura oziroma struktura, kakršno tvorijo mehurčki v milnati peni, do sedeža kitajske televizijske postaje CCTV, neke vrste okoli ovinka zalomljenega orjaškega slavoloka nizozemskega biroja OMA.

Še bolj kot v prestolnici Pekingu strasti do megalomanske arhitekture niso izgubili v Šanghaju, mestu, ki je od nekdaj bolj kot Peking veljal za finančno središče Kitajske. Na vrhuncu borznega preplaha, ko so se tudi v Rusiji, kjer so še nedavno zatrjevali, da jih finančna kriza ne more prizadeti, začeli odpovedovati gradnji novih nebotičnikov, so v Šanghaju položili temeljni kamen nove najvišje stavbe na Kitajskem. Šanghajski stolp naj bi se do leta 2014 vzpel do 632 metrov in tako dopolnil trojček nebotičnikov, ki ga sestavljata še Svetovni finančni center (492 metrov) in stolp Jin Mao (421 metrov).

Dogajanje na pogorišču WTC-ja
Po veliko več razpravah in protestih zoper oblikovanje stavb pa se gradi še en, veliko večji, grozd nebotičnikov. Gre seveda za najbolj težko pričakovani večstavbni projekt v zadnjih letih, za pozidavo območja Ground Zero. Potem ko so leta 2006 že položili temeljni kamen za Freedom Tower (Stolp svobode) - končni načrt je dal David Childs, ki je 'izboljšal' prvotni predlog Daniela Libeskinda -, torej za naslednika slavnih dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra, so letos začeli graditi tudi nižje nebotičnike, ki so jih med drugim načrtovali Norman Foster, Richard Rogers in Fumihiko Maki.

Ta 'komplicirana' Evropa!
V Evropi je položaj v arhitekturi precej manj sproščen in v prakso se veliko bolj kot v Aziji vpleta sociološka in politološka teorija. Diskurza o 'pravi' stavbi je več, megalomanskost v gradnji pa ni toliko vezana na ratsežnosti kot na izumljanje 'nove stavbe' za 21. stoletje. Zaznati je bilo skoraj inflatorno poudarjanje etike v arhitekturi, ki se je izrazilo v nenehnem poudarjanju tako imenovanih zelenih stavb, v duhu katerih se vedno bolj snuje tudi nebotičnike. Eden izmed njih naj bi bil novi veliki podvig Jeana Nouvela, ki si je letos prislužil tudi Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo. Njegov 301 meter visoki pariški nebotičnik Signal se sicer spoštljivo prilagaja Eifflovemu stolpu, in sicer v tem, da mu dopušča ohranjanje naziva najvišje pariške stavbe, v atraktivnosti pa ga vsaj dohiteva, če ne že prehiteva. Nebotičnik naj bi sam proizvajal energijo, za sodobno arhitekturo pa je simptomatičen še v nečem. Pri Signalu namreč ne gre za eno samo stavbo, ampak za vertikalno kompozicijo štirih samostojnih stavb, kompleks objektov pa je koncept, ki ga pri načrtovanju nebotičnikov arhitekti vedno pogosteje predstavijo.

Kulturna dediščina in primer Kolizej
Druga posebnost evropskega arhitekturnega okolja je večja občutljivost za kulturno dediščino. Ta se med drugim močno kaže tudi v ljubljanskem arhitekturnem položaju, najbolj v zadevi Kolizej, v primeru katere se leto končuje v nekakšni patpoziciji, saj ministrstvo za kulturo v prejšnji vladi ni dalo privoljenja za rušenje starega Kolizeja in začetek gradnje velikega kompleksa arhitekta Borisa Podrecce. Nadaljevanje zgodbe pa lahko vendar slutimo iz besed nove ministrice za kulturo Majde Širca, ki je na srečanju z ljubljanskim županom dejala, da je treba "nedolžnost vedno ohranjati z zaščito, ampak to bi se moralo zgoditi v preteklosti". Po Širčinih besedah danes tudi stroka ugotavlja, da je Kolizej tako rekoč tik pred tem, da se poruši, zaradi tega je treba priti do nadomestne gradnje, pomembno pa je, da je to nadomestno gradnjo treba budno spremljati tudi z vidika kulturne dediščine - naj ohrani reminiscenco preteklosti.

Podobno nikoli končana razprava se vrti okoli gradnje NUK-a II. Po tem, ko smo v prvi polovici leta še poslušali novice o tem, da bo kmalu vse nared za začetek gradnje, je z zamenjavo vlade Republike Slovenije spet nastopil čas popolne nejasnosti. Koalicijski sporazum nove vlade namreč vsebuje tudi namero revizije projekta NUK II in razpis novega mednarodnega natečaja, saj naj bi bil trenutno še vedno aktualni načrt Marka Mušiča iz leta 1989, torej iz leta, ko knjižnice še nista zašla računalniška tehnologija in svetovni splet, popolnoma preživet. Dogajanje v zvezi z novo slovensko narodno in univerzitetno knjižnico bo tako tudi v letu 2009 bržkone pestro in zanimivo.

Gradnja davno zrušenega gradu
Nekod drugod po Evropi pa preteklost ne le ohranjajo, ampak jo celo na novo ustvarjajo. Arhitekturni dogodek leta v Nemčiji je tako sklep natečaja za obnovo mestnega gradu (Stadtschloß), v drugi svetovni vojni močno poškodovanega in po vojni porušenega doma pruske vladarske družine Hohenzoller. Na natečaju je zmagal doslej malo znani italijanski arhitekt Franco Stella, čigar vizija obnove je preprosto dolgočasna, a nevsiljiva in zato tudi všečna politikom, ki so skupaj z nekaj arhitekturnimi strokovnjaki sestavljali žirijo. Medtem ko so številni arhitekti, ki so sodelovali na natečaju, vzhodno stranico gradu in kupolo - to sta edina elementa gradu, katera so smeli arhitekti svobodno oblikovati - oblikovali zelo izvirno in skušali grad narediti za sodobno arhitekturo, pa je Stella vzhodni del oblikoval v dokaj dolgočasni maniri tako imenovane berlinske arhitekture, katere značilnost so nekoliko v notranjost zamaknjeno zgornje nadstropje ter nizi v vertikalo nekoliko razpotegnjenih oken, ki jih ločuje vsaj na videz dokaj masivno kamnito pročelje. Nekaj arhitektov vseeno hvali Stellov podvig in se navdušuje nad njegovo rešitvijo oblikovanja dvorišča in povezave gradu s tako imenovanim vrtom naslad (Lustgarten).

Gradbene jame, kjer se Slovenska prevesi v Dunajsko
Podobno intenzivno, kot se je v Berlinu razpravljalo o obnovi gradu, se je pri nas razpravljalo o Emoniki in gradnji novega ljubljanskega potniškega centra. Kljub očitkom, da gre pri Emoniki za zelo povprečno in instantno arhitekturo, in več opozorilom, da bi bilo pred gradnjo nujno poglobiti železnico, ki danes zaseda več tisoč kvadratnih metrov zazidljivih površin na robu zgodovinskega jedra Ljubljane, kjer bi (po pravilu) moralo zrasti sodobno središče, bo Emonika očitno zgrajena; a še ne kmalu, kajti (menda) zaradi gospodarske krize se bo njeno dokončanje zavleklo v leto 2011. Določena sta tudi že njena pandana na drugih dveh vogalih križišča. Za potrebe enega izmed stolpov so že izkopali gradbeno jamo, a zdaj vse skupaj stoji, drugi stolp pa je tudi že določen; njegov arhitekt: Boris Podrecca.

Sicer pa Emonika nikakor ni največji projekt, o katerem se je v zadnjem letu odločalo v Ljubljani. Enako ali še več pozornosti je bil deležen novi stadion, katerega dokončanje se je ponovno zamaknilo v še bolj daljno prihodnost in ki tako ne bo dokončan pred letom 2010 in o katerem kritiki in naravovarstveniki govorijo, da bo stal na območju zajetja vode in sredi enega izmed zelenih oziroma prezračevalnih pasov Ljubljane. Podobno aktualen je projekt Šmartinska, velikopotezni projekt revitalizacije velikega območja od BTC-ja do Kolinske, za katerega se zdi, da je eden maloštevilnih ljubljanskih projektov, ki je zares dobro premišljen in ki bo Ljubljani res prinesel veliko dobrega.

Ljubljana leta 2025
Veliko dobrega lahko Ljubljani prinese tudi novi prostorski načrt, načrt dolgoročnega razvoja rabe zemljišč v MOL-u in prvi ljubljanski prostorski načrt po letu 1986. Med njegovimi ključnimi poudarki so oblikovanje prestolničnega značaja Ljubljane, ohranjanje zelenja v samem mestu, ureditev vpadnic v velike avenije in oblikovanje več manjših, četrtnih središč urbanosti, med dolgoročnimi cilji pa izstopa načrt ureditev hidroelektrarn na Savi in velikih rekreacijskih in parkovnih površin ob tej reki. Prva naloga, ki jo mora opraviti ta načrt, pa je motivacija. V Ljubljani se tako dolgo ni zgradilo kaj velikega - zadnji večji projekt je bila Ravnikarjeva ureditev Trga republike -, zato je za Ljubljano simptomatičen "zamrznjen pogled na mesto", in treba je mesto spet spraviti v stanje kontinuiranega razvoja mesta in obenem ustvariti neko identiteto slovenske prestolnice, ki naj bi jo vsi naslednji večji projekti dopolnjevali.

Tudi v Benetkah o ljubljanskih težavah
Z Ljubljano in arhitekturno-urbanističnimi razpravami o njenem razvoju je bila povezana tudi slovenska predstavitev na beneškem arhitekturnem bienalu, ki je potekal med septembrom in novembrom. Arhitekturna biroja Ambient in Odprti krog sta opozarjala na nujnost poglobitve železnice, temo poglobitve železnice pa sta izpostavila tudi kot moment, ki povezuje Ljubljano in Benetke. Edvard Ravnikar - kot načrtovalca Nove Gorice smo se ga spominjali tudi ob 60-letnici ustanovitve tega mesta - je namreč leta 1964 na natečaju za ureditev beneškega območja Tronchetto prejel eno prvih nagrad, njegov načrt pa je predvideval postopno ponovno ukinitev nadzemske povezave med Benetkami in celino, kar bi omogočila tudi speljava železnice pod morskim dnom.

Beneški bienale je pod kuratorskim vodstvom Aarona Betskyja letos potekal na temo eksperimenta v arhitekturi. Glavna razstava je bila v bistvu simptomatična za leto, v katerem se je veliko razmišljalo o velikopoteznih vizijah in se obenem precej manj gradilo. Tudi eksponati na glavni razstavi, na kateri je bilo precej članov tako imenovanega 'zvezdniškega sistema svetovne arhitekture', so bili namreč daleč od realnosti grajenega okolja. Bile so to utopične slutnje megamest prihodnosti ali pa igre v oblikovanju lepih oblik, ki bi bolj kot na arhitekturni sodile na likovni bienale.

Arhitekturne osebnosti leta 2008
Bienale pa je izpostavil tudi enega izmed junakov arhitekturnega dogajanja tega leta. To je ameriški arhitekt Frank Gehry, znan po arhitekturnih projektih, ki bi jih najbolje opisali kot kopičenje ovalnih oblik in kot večno tematiziranje in preoblikovanje oblike ribjega telesa. Gehry je namreč prejel beneškega zlatega leva za življenjsko delo. Nagrado podobnega pomena, vendar v slovenskem kontekstu, pa je prejel Milan Mihelič, dobitnik Plečnikove nagrade za življenjski opus. Med posamezniki, ki arhitekture zadnjega leta dni sicer niso bistveno zaznamovali, vendar so si ob koncu tega leta vendar zaslužijo omembo, sta zagotovo vsaj še dva. To sta protagonist brazilskega modernizma Oskar Niemeyer, ki je letos praznoval 100 let, in načrtovalec slovite operne hiše v Sydneyju, Jørn Utzon, ki je nedavno umrl, star 90 let. Obe starosti arhitekture druge polovice dvajsetega stoletja sta nam lahko tudi vzor, kako graditi naprej oziroma kako oblikovati urbano okolje v letu 2009.

Polona Balantič