Na predvečer slovenskega kulturnega praznika so na oder Cankarjevega doma stopili trije pomembni liki slovenske zgodovine: France Prešeren, Primož Trubar in Janez Vajkard Valvasor. Ustvarjalci letošnje proslave so želeli z njimi spomniti na vse, kar je v umetnosti vrednega, in pa na mačehovski odnos do kulture, ki se ponavlja od nekdaj.

Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela akademska slikarka in grafičarka Metka Krašovec, ki je nagrajena za izjemen in prepoznaven slikarski opus, in prevajalec Aleš Berger, ki prejme nagrado za življenjski prevajalski opus.

S slikami iskati tišino, ki zveni
V utemeljitvi nagrade beremo, da je Metka Krašovec "najpomembnejša slovenska sodobna umetnica, ki ji je slovenska likovna kritika namenila zgodovinsko mesto takoj za Ivano Kobilco".

Metka Krašovec je ob prejemu nagrade med drugim povedala, da "tako, kot je poezija preživela 5.000 let, tako se je tudi potreba po slikarstvu ohranila od Altamire do danes. Poleg zadovoljevanja potreb po preživetju je v človeku tudi močna želja po lepoti in po ohranjanju spomina na magične trenutke v življenju. Slika ima to moč, da v sebi skoncentrira čas in vse te podobe, v katerih se potem lahko prepozna gledalec".

Prevajanje kot javna ustvarjalna gesta
V utemeljitvi nagrade za Aleša Bergerja med drugim beremo: "Prevajalsko umetnost, ki se še zdaj včasih otepa bremena anonimnosti, je povzdignil na raven javne ustvarjalne geste, posebej z nekaterimi najzahtevnejšimi prevodi, ki jih zmore le avtentičen jezikovni umetnik." Nagrado je poklonil spominu na vrhunsko prevajalko, "solidarno kolegico in veliko damo slovenske frankofonije" Radojko Vrančič, ki se je poslovila leta 2006 in jo je "to priznanje žal zaobšlo", je povedal Berger.

Govor je zaključil s pesmijo Jacquesa Preverta, ki je pisal pesmi in skladal balade s socialno in ljubezensko vsebino ter Bergerja spremlja že od gimnazijskih časov. Ta pesnik mu je simpatičen, ker nam pogosto "vzbudi iluzijo ali prepričanje, da so še časi, ko so ljubezni nedolžne in besede srečne … ter obratno, seveda."

Letos nagrajenci znani vnaprej
V nasprotju z zadnjimi nekaj leti je javnost o letošnjih nagrajencih obveščena že slab mesec dni. Male Prešernove nagrade prejmejo skladateljica Nina Šenk, klarinetist, multinštrumentalist in skladatelj Boštjan Gombač, pisateljica Mojca Kumerdej, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, stripar Tomaž Lavrič ter arhitekti Lena Krušec, Tomaž Krušec in Vid Kurinčič iz Arhitekture Krušec.

Po besedah režiserke in scenaristke večera Nede R. Bric se umetniški program proslave tematsko dotika "kulture, naše kulturne politike in umetnikov samih". V središče postavljajo nagrajence, katerih delo se na proslavi predstavlja v videih, a s kratkimi obrazložitvami nagrad in z njihovim delom – bodisi z glasbenimi podlagami, izvedbo njihovih skladb, sliko ali besedo.

"Zoper umetnike in v prid državi"
Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer, ki je kot prvi nagovoril zbrane, je uvodoma spomnil na velika imena slovenske kulture, ki so nas zapustila v lanskem letu. Opomnil je, da slovenska umetnost vztraja predvsem zaradi prešernovskega idealizma in da je preživela zgolj zaradi notranje nuje po ustvarjanju. Velik delež govora je namenil nekulturnemu položaju umetnikov in kulturnih delavcev v sodobnem času, rekoč tudi, da bi politike kultura zagotovo bolj zanimala, če bi prinašala velike dobičke.

"Politiki bi morali biti kulturni. Tako pa vse vlade po vrsti z lahkoto mečejo naš denar v naročje tajkunov, bank, slabih investicij, prostodušno ga odmerjajo tujcem, zavoženim naložbam, provizijam, kulturi pa z velike mize kapitalistične požrtije namenjajo drobtinice, in še te drobtinice so vsako leto žaljivo bolj drobne," je bil zelo kritičen do oblasti in navedel, da bi z denarjem, ki ga je država vložila v krpanje bančne luknje, lahko 35 let financirali slovensko kulturo in umetnost.

"Prešeren nam je v svojem delu pokazal tudi temnejšo plat naše duše, saj je poleg Zdravljice napisal tudi Sonete nesreče in predvsem Gloso, v kateri nam sporoča, kako lahko krošnjarska pamet prevlada narod," je še izpostavil Möderndorfer in opomnil na mnoge neupravičene očitke in oznake, ki letijo na umetnike. Proti koncu govora se je obregnil še ob ministrstvo za kulturo, ki deluje "zoper umetnike in v prid državi", predvsem glede položaja samozaposlenih v kulturi.

"Če bi Prešeren danes pri veliki slovenske založbi izdal svoje Poezije, bi za honorar prejel slabo polovico poslanske plače, če pa bi jih izdal pri majhni založbi, bi namesto honorarja prejel 50 izvodov svoje knjige," je nazorno povedal, za kako borne honorarje delajo ustvarjalci.

Da ne bi pozabili tistega, kar je v kulturi vrednega
Slovesnost je režirala Neda R. Bric, ki je večer naslovila po Prešernovem verzu Pevcu vedno sreča laže. Povezovanje večera je pripadlo igralcem - z upodobitvijo treh ključnih likov slovenske pisane kulture, Franceta Prešerna, Primoža Trubarja in Janeza Vajkarda Valvasorja. Vsem je skupno to, da so kljub velikim delom, ki so jih posvetili narodu, doživeli razočaranja in kritike, kar pa jih ni ustavilo pri opominjanju na vse, kar je v kulturi vrednega. Ti trije protagonisti proslave so se razgledovali po domovini, kakršna je danes, njenih ljudeh in kulturi, jo primerjali s svojimi časi in nam razkrivali veselje in bridkosti, ki jih ob tem obhajajo.

S svojimi besedami bodo opominjali in spominjali "na vse, kar je v kulturi in umetnosti vrednega, pa tudi na naš odnos do nje, odnos, ki se v nekaterih segmentih, kot kaže, ponavlja že od nekdaj, brez konca in kraja ..." Ob razglasitvi nagrajencev in osvetlitvi programa proslave je predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer med drugim dejal, da ustvarjalci ne smejo pozabiti, čemu predstava služi, hkrati pa podpirajo idejo, da je proslava, sploh v času, ki ga živimo, tudi kritična do družbe.

Praznik prevečkrat jemljemo kot samoumevnega
"Kultura je bila tisto, k čemur smo se zatekali. Poleg jezika je bila vir naše narodne identitete, narodne samobitnosti in hkrati varovalo, da bi se ne stopili in izgubili med večjimi in močnejšimi narodi, ki so nas obdajali," je po poročanju STA-ja na današnji tradicionalni proslavi Odbora DZ za kulturo poudaril njegov predsednik Dragan Matić.

Predsednik DZ-ja Milan Brglez pa je dodal, da je pojem kulture sicer z leti postal bistveno širši in da že dolgo ne označuje več samo visoke umetniške ali intelektualne dejavnosti. Gre namreč tudi za različne načine življenja, vedenja, medsebojnih odnosov, različne poglede, prepričanja, vrednote, ideje in simbolne predstave, je še dejal in dodal, da "brez kulture ne bi bili, kar smo". Vendar je tudi mnenja, da se zdi, kakor bi slovenski kulturni praznik prevečkrat jemali kot samoumevnega, kot še en dela prost dan - dejstvo pa je, da smo se Slovenci vso zgodovino oklepali prav kulture.

Obogatitev slovenske kulturne zakladnice
Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Veliki Prešernovi nagradi prejmejo ustvarjalci, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico. Nagrade sklada pa gredo v roke ustvarjalcev za pomembne umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih dveh letih pred podelitvijo in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice. Priznanja podeljujejo od leta 1961.

Na jutrišnji praznik bodo kulturne ustanove po vsej državi brezplačno odprle svoja vrata in obiskovalcem ponudile poseben praznični program. Prešerno bo dan minil tudi med rojaki v zamejstvu, med drugim ga bodo proslavili v Gorici, Celovcu in Trstu.