Kip Valentina Vodnika na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Kip je s hrbtno stranjo proti trgu obrnjen zato, ker je nekoč na tem mestu stal ljubljanski Licej, postavljen je bil pred zgradbo, navaja Wikipedia. Foto: Wikipedia
Kip Valentina Vodnika na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Kip je s hrbtno stranjo proti trgu obrnjen zato, ker je nekoč na tem mestu stal ljubljanski Licej, postavljen je bil pred zgradbo, navaja Wikipedia. Foto: Wikipedia

Od straže hrvaške gor sonce mi pride pa v nógrade laške za góro zaíde; z beneškega mórja jug čelo poti, od Štajerca bórja me v znoju hladi.

Iz pesmi Zadovoljni Kranjec

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava.

Iz pesmi Dramilo

Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal.

Iz pesmi Dramilo

Duh stopa v Slovence Napoleonov, en zarod poganja prerôjen, ves nov.

Iz pesmi Ilirija oživljena

Rojen sem 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutra v Gorni Šiški na Jami per Žibertu iz očeta Jozefa inu matere Jera Pance iz Viča ... Večji del Vodnikov je pozno starost doživelo; dva brata inu ena sestra mojga dedca so mene dostikrat pestovali inu potle hvalili, kader sem pridno v šolo hodil ... Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole; lastno vesele pa laško, francosko inu sploh slovensko ... Z očetam Marka Pohlin, diskalceatam, se izznanim 1773, pišem nekaj krajnskega inu zaokrožim nekatere pesme, med katirmi je od zadovolnega Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej sem želel krajnski jezik čeden narediti ... Če bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti. Pisano na Gorjušah v bohinskeh gorah 1. rožni-cveta 1796.

Iz Vodnikove rokopisne avtobiografije
Vodnikova domačija
Vodnikov rod je imel hišo do leta 1864, ko jo je kupil posestnik in gostilničar Jakob Matjan. Leta 1912 je hiša spet zamenjala lastnika, ne pa tudi svoje funkcije - gostilna je ostala vse do leta 1930, potem pa so bila tu le še stanovanja. Leta 1979 je hišo odkupila občina Ljubljana Šiška, ki je poskrbela za obnovo in njeno razglasitev za kulturni spomenik. Foto: www.kam.si

Vodnik je prišel na svet leta 1758 v Zgornji Šiški, tedaj še vaškem območju v predmestju Ljubljane (danes je skoraj v središču prestolnice) v kmečko-obrtniški družini (večina prebivalcev Šiške, danes urbanega območja, se je takrat ukvarjala s kmetijstvom). Osnovno šolo je končal v Ljubljani, nato se je izobraževal tudi pri stricu v novomeškem samostanu. Po gimnaziji (obiskoval jo je med letoma 1769 in 1775), v kateri sta ga zanimali zlasti poetika in retorika, se je v frančiškanskih samostanih (v Novem mestu, Ljubljani, Kamniku, na Sveti gori nad Gorico) pripravljal za duhovniški poklic. Učil se je tudi orglanja, študiral je filozofijo in teologijo.

Član Zoisovega kroga razsvetljencev
Kot duhovnik je Vodnik deloval v Ljubljani, na Bledu, v Sori, Ribnici in od leta 1793 na Koprivniku nad Bohinjem, kjer je prišel v stik z Žigo Zoisom. Ta ga je takoj pritegnil k svojim literarnim in preroditeljskim načrtom. Zoisov cilj je bil izdati dela iz zgodovine, zemljepisa, poezije, slovnice in slovarja v slovenskem jeziku, s čimer naj bi dvignili slovenski jezik na raven omikanega jezika.

Zois, okrog katerega je bilo zbranih več pomembnih imen slovenskega razsvetljenstva, je bil Vodnikov mecen vse do smrti. Pomagal mu je do premestitve v Šentjakob v Ljubljani, kjer je leta 1797 postal profesor na gimnaziji. Kot član Zoisovega kroga intelektualcev je Vodnik pomagal mnogim mladim talentom, med njimi tudi Francetu Prešernu, največjemu slovenskemu pesniku. Po Vodnikovi smrti je Prešeren v njegov spomin napisal dve elegiji.

Od poezije do kuharije in babištva
Vodnikovo delo je zares raznovrstno. Med letoma 1795 in 1806 je pisal Veliko in Malo pratiko. Bil je urednik prvega slovenskega časopisa Lublanske novice, ki je izhajal med letoma 1979 in 1800. Poleg pesmi, med njegovimi najbolj znanimi sta Zadovoljni Kranjec in Dramilo, ter novinarskih prispevkov je Vodnik pisal tudi priročnike za slovnico, učbenike in celo knjigo receptov (Kuharske bukve, 1799) in priročnik za babice (Babištvo, 1818). Kot omenjeno, je Vodnik sestavil nekaj učbenikov, med njimi tudi Abecedo za perve šole in slovnico Pismenost in gramatika za perve šole, v kateri je z zanosom pisal, da je treba "začeti vse nauke s tisto besedo, s katero nas je mati učila".

Preproste, a sporočilne pesmi
Vendarle poznamo Vodnika predvsem kot pesnika, velja za prvega pravega pesnika v slovenskem jeziku, pa tudi prvega novinarja. V svojem pisanju je uporabljal staro pisavo bohorčico, pisal je v (svojem) zgornjekranjskem dialektu, v katerega je vnesel besede in slovnične sestavine iz drugih slovenskih narečij, tako da je bil razumljiv širši javnosti.

Čeprav se mu redko priznava pesniško globino in izvirnost, je v njegovih pesmih mogoče najti iskrena čustva, pa tudi močno ironijo. Pesniti je začel pod vplivom Marka Pohlina. Svoje prve pesmi je objavljal v Pohlinovem zborniku Pisanice, med katerimi je bolj znana Zadovoljni Kranjec, razsvetljenska hvalnica preprostemu Slovencu. Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesmi za pokušino. Vodnikova poezija je bila preprosta in nezahtevna, večinoma domoljubnega in satiričnega značaja. Ena njegovih najbolj znanih pesmi, Dramilo, je pesniška spodbuda Slovencem, naj bodo ponosni na svojo deželo, jezik in dediščino.

"Sumljivo" navdušenje nad Francozi

V drugem desetletju 19. stoletja, med Ilirskimi provincami se je Vodnik navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem naravnih pravic narodov, postal je velik pristaš francoske okupacije slovenskih dežel. V novi oblasti je videl možnost, da bo slovenski jezik veljaven v šolstvu. Naklonjen je bil francoskim reformam in je leta 1809 napisal pesem Ilirija oživljena, v kateri časti Napoleona kot znanilca svobode.

Dosegel je uvedbo slovenščine "kranjskega jezika", kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem. Postal je celo ravnatelj in šolski nadzornik. Po vrnitvi Avstrijcev se je Vodnikov položaj poslabšal, saj so mu Avstrijci sodelovanje s Francozi zamerili in ga kot "politično sumljivega" predčasno upokojili. So pa obdržali večino jezikovnih reform. Vodnikovo ime se omenja tudi v povezavi s prostozidarji, po nekaterih navedbah na spletu naj bi bila po njem imenovana leta 1940 ustanovljena "edina prostozidarska loža v Sloveniji" med staro Jugoslavijo. Valentin Vodnik je umrl 8. januarja 1819 (istega leta kot njegov podpornik Zois) v Ljubljani, povsem izrinjen iz javnega življenja.

Vodnikova domačija - etnološki in kulturni spomenik
Danes je prvo nadstropje hiše, v kateri se je rodil in odraščal Vodnik, namenjeno dvema stalnima razstavama: spominski zbirki Valentina Vodnika in knjižni razstavi od Brižinskih spomenikov do baroka. V pritličju prostore nekdanje gostilne zaseda knjižnica, manjši prostor je namenjen razstavam in še manjši služi kot pisarna. Kot osrednji razstavni prostor danes deluje preurejena kašča in tudi klet je urejena tako, da jo je mogoče uporabiti kot razstavni prostor. Celotno podstrešje je preurejeno v dvorano, v kateri se odvija živahna kulturna dejavnost.

Ob 250-letnici rojstva Valentina Vodnika je v Kulturno-umetniškem društvu Vodnikova domačija še posebej živahno. Program, ki so ga pripravili, se bo iztekel v nedeljo, 10. februarja. Večina prireditev se odvija prav v rojstni hiši velikega slovenskega razsvetljenca na Vodnikovi ulici, Vodnikov rojstni dan pa so v družbi pesnika Toneta Pavčka in Andreja Kurenta proslavili na Navju, kjer je pokopan.

A. K.

Od straže hrvaške gor sonce mi pride pa v nógrade laške za góro zaíde; z beneškega mórja jug čelo poti, od Štajerca bórja me v znoju hladi.

Iz pesmi Zadovoljni Kranjec

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava.

Iz pesmi Dramilo

Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal.

Iz pesmi Dramilo

Duh stopa v Slovence Napoleonov, en zarod poganja prerôjen, ves nov.

Iz pesmi Ilirija oživljena

Rojen sem 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutra v Gorni Šiški na Jami per Žibertu iz očeta Jozefa inu matere Jera Pance iz Viča ... Večji del Vodnikov je pozno starost doživelo; dva brata inu ena sestra mojga dedca so mene dostikrat pestovali inu potle hvalili, kader sem pridno v šolo hodil ... Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole; lastno vesele pa laško, francosko inu sploh slovensko ... Z očetam Marka Pohlin, diskalceatam, se izznanim 1773, pišem nekaj krajnskega inu zaokrožim nekatere pesme, med katirmi je od zadovolnega Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej sem želel krajnski jezik čeden narediti ... Če bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti. Pisano na Gorjušah v bohinskeh gorah 1. rožni-cveta 1796.

Iz Vodnikove rokopisne avtobiografije