Foto:
Foto:
Radoš Bolčina
Iztok Geister
Alenka Ribič Laufer
Oto Rimele
Igor Štuhec

Bekavac je priznanje dobil za koncertne dosežke na festivalu Svetovni glasbeni dnevi 2003 in solistične nastope v zadnjih dveh letih, Bolčino so nagradili za vlogo Škrata v Shakespearovem Snu kresne noči, Don Juana v istoimenski Molierovi komediji in Estragona v Beckettovi igri Čakajoč Godota. Geister se je izkazal z delom Pospala poželenja, Lauferjeva z vlogo Swanilde v baletu Coppelia in Nikije v baletu Bajadera, Rimele z razstavo Iluminacije, Štuhec s skladbo Simfonieta.

Obrazložitev: Mate Bekavac
Klarinetist Mate Bekavac je na svoj talent in sposobnost odkrivanja novih poti opozoril že v zgodnji mladosti. Njegov meteorski vzpon na solistični oder sta tlakovala izjemen talent in dobra šola. Na pragu svojih dvajsetih let je dokazal, da je vrituoz z vrhunskimi sposobnostmi in v današnjem času, času s podobo, navdihnjeno z zunanjim bliščem, bi lahko tako izpolnil svoje poslanstvo. Pozunanjena glasba pa je mlademu intepretu pomenila le osnovno izhodišče. Trdo šolanje ga je spodbudilo k znanstvenemu preučevanju izvirnih partitur in premišljenemu izbiranju programa. Zavedel se je odgovornosti interpreta današnjega časa, ki mora sodobnemu poslušalcu odpreti vrata v svet umetnosti njegovega časa. Na Svetovnih glasbenih dnevih 2003 je glasba Krzystofa Pendereckega, Johna Corigliana, Osvalda Golijova in Brighta Shenga z Matetom Bekavcem dobila najbolj iskrenega pustvarjalca.

Obrazložitev: Radoš Bolčina
Radoš Bolčina je drzen in raziskujoč igralec, ki se v svojih vlogah ne zadovolji s posnemanjen in vživljanjem v dramske osebe, temveč stavi na odločen, prepoznaven in sodoben avtorski pristop, ki se pogosto približuje groteski, stilizaciji in blagi karikaturi, ne da bi njegove kreacije izgubile prepričljivost in se odmaknile od duha karakterjev. Njegova igra se najbolj razživi takrat, ko imamo opraviti z zmaknjenostjo in obrobnostjo, kadar je treba ponazoriti drugačnost in vedenjske odklone dramskih oseb, pa naj gre za trpnost in splašenost podjarmljenega Škrata v Shakespearovem Snu kresne noči, kot za Don Juana v Molierovi igri, stkanega iz citatov filmskih zapeljivcev, ali pa do konca, tudi socialno marginaliziranega in skoraj dementnega Estragona v Beckettovi igri Čakajoč Godota. Bolčina svoje vloge zastavi radikalno, v nagnjeni ali pokrčeni drži, z zmehčanimi koleni in povišanim glasom, ki se mestoma približuje falzetu, z vsakič posebej iznajdeno in dosledno gestikulacijo in z do konca napeto, pa vendar ves čas kontrolirano mimiko.

Obrazložitev: Iztok Geister
Pesnik, prozaist, esejist in publicist Iztok Geister je prehodil dolgo pot od člana avantgardne likovno-pesniške skupine OHO, ko je v sedemdesetih letih pisal konkretno poezijo, skozi naravoslovno in ornitološko esejistiko, do ponovne vrnitve k poeziji, literarnemu eseju, radijski igri in prozi. V zadnjih petnajstih letih je objavil sedemnajst knjig, ki so odprle v slovenski besedni umetnosti novo jezikovno in žanrsko poglavje nekje med esejistiko, prozo in naravoslovjem, tako da njegovo delo pripada vrhu slovenske književnosti.

Prozne knjige zadnjih treh let: Levitve (2001), Pospala poželenja (2002) in Mojster zloženih peruti (2003) pa so še posebej opazne. Danes nagrajeno in slavljeno knjigo Pospala poželenja odlikujeta izjemna jezikovna čistost in nenavadno slovarsko bogastvo, ki vrača pozabljene slovenske besede v estetiko moderne literature. V iztanjšanem opazovanju življenja dveh zaljubljencev se srečata sredobežni intimni človeški svet in hrepenenje po njegovem svetniškem preseganju in ne najdeta več sožitja. Pospala poželenja nam pripovedujejo o svetu sodobne spodrezane metafizike, kjer je imitacija svetega hkrati paradoksalno izgubljanje krhke in enkratne osebne ljubezni.

Obrazložitev: Alenka Ribič Laufer
Vlogi Swanilde in Nikije pričata o vrhunskem umetniškem mojstrstvu baletne plesalke Alenke Ribič Laufer. Vlogo mladega podeželskega dekliča Swanilde v baletu Coppelia je oblikovala radoživo, polnokrvno, z veliko mero naivnega humorja, z mladostno brezskrbnostjo in iskreno prizadeto ljubosumnostjo. Prizor v drugem dejanju, kjer Swanilda prevzame vlogo lutke, pa je bil antologijski, vrhunski, tako v tehničnem kot tudi igralskem smislu.

Popolno nasprotje Swanildini radoživosti je vloga Nikije v baletu Bajadera. Tempeljska svečenica Nikija zahteva celovito, izkušeno in zrelo plesalko. Alenka Ribič Laufer jo je oblikovala tehnično nekompromisno, globoko pretresljivo, psihološko dognano skozi vse trenutke predstave. Popolna predanost v izviru čiste ljubezni in večne zvestobe, pretresljiva spoznanja končnosti, brezmejnost občutkov lepote življenja in nazadnje odločitev o žrtvovanju življenja postanejo skozi plesno in umetniško izvedbo Alenka Ribič Laufer zgodbe gledalcev samih.

Obrazložitev: Oto Rimele
Slikarska problematika Ota Rimeleta izhaja iz plodnega premisleka in reaktualizacije visokega modernizma. Ontološka ambivalenca, kje je ali kaj je slika, je Rimeleta že na začetku privedla do premisleka o pogojih enotnosti materije in duha, v kateri se uresniči umetnostni predmet. Rimele jo je dosegel z optično redukcijo fizikalnosti svojih lovilcev svetlobe in z materializacijo svetlobe s pomočjo barve, nanesene na njihove skrite stranice. Z Iluminacijami v kostanjeviški samostanski cerkvi je sestavil premišljeno zaporedje predmetov v diskretnem razmerju s prostorom in njegovo organizacijo. Na stenah se izrisujejo eterične in dinamične podobe, ki jih na ravni nezavednega prepoznavamo kot večne prebivalce tega prostora. Vanj se je vrnila vse obvladujoča mistična simbolna igra bernardinske svetlobe in njenih podob, ki jo je prostor povsem izgubil z baročno prezidavo. Od slike je ostala samo še podoba kot zarja, ki jo omogočajo barva in lastnosti svetlobe kot vsote vseh barv barvnega kroga. Ta podoba skrivnostno lebdi nekje pred nami - pred steno ali celo v njej.

Obrazložitev: Igor Štuhec
Skladatelj Igor Štuhec prejema nagrado za skladbo, ki je svojo prvo javno izvedbo doživela šele pred nedavnim, po dolgem času, ki nas loči od njenega nastanka. Tudi če odmislimo to, da je Štuhec s svojo glasbeno potjo, potisnjeno na obrobje navideznega glavnega toka sodobnega razvoja, v veliki meri tudi zaradi svoje »družbenopolitične oporečnosti«, stal večinoma ob strani glavnega dogajanja, se zdi, da so šele danes dani tudi estetski pogoji za recepcijo njegove glasbe, spletene z besednjakom raznorodnih plasti. Prav skladateljeva sposobnost združevanja heterogenih elementov je ena največjih odlik tega strastno nemirnega ekspresivnega dela. Simfonieta je zasnovana v treh stavkih, v zaporedju, ki kaže skladateljevo navezavo na tradicionalno dialektiko simfoničnega skeleta. Veliki dramatični vzponi, ostri kontrasti, pa blagi prehodi motivično-tematske igre, polifonega prepleta, celo spogledovanja z dvanajsttonskim konstruktivizmom so oviti v barvit glasbeni stavek. Skladba, ki poslušalca prevzame s svojo mogočno, a nemirno zvočno polnostjo, je hkrati izjemno prefinjena v svojem naslojevanju barvnih instrumentalnih odtenkov. Izjemna izpovedna moč in sugestivnost Simfoniete Igorja Štuheca nedvomno odločno zaznamuje naš aktualni umetnostni trenutek in je »opazno pričevanje o nas«.

Nagrade
Komisije upravnega odbora so letos obravnavale 17 kandidatov za Prešernovo nagrado in 50 kandidatov za nagrado Prešernovega sklada. Upravnemu odboru je vsaka komisija dala en predlog za Prešernovo nagrado in tri za skladovo. Vrednost Prešernove nagrade je tokrat 4,000.000 tolarjev, nagrade Prešernovega sklada pa 1,400.000.