Čeprav koalicijska pogodba med prioritete zapisuje krepitev dialoga s civilno družbo in je ta že pred podpisom pogodbe podajala predloge za ministra znova ustanovljenega samostojnega ministrstva za kulturo, izbira ministra le ni bila določena z upoštevanjem civilne družbe, kar je že sprožilo negativne odzive društva Asociacija, ki opozarja tudi na nepravilnosti Uroša Grilca kot načelnika oddelka za kulturo na Mestni občini Ljubljana. O ministru in drugih določilih kulturne politike, ki jih predvideva koalicijska pogodba, smo povprašali pisatelja Vlada Žabota, nekdanjega predsednika Društva slovenskih pisateljev in člana akcijskega odbora Koordinacijskega odbora kulture Slovenije, ter Mirana Zupaniča, dekana AGRFT-ja in predsednika Nacionalnega sveta za kulturo.
Ni pomembno zgolj ime ministra
Mnenja stroke o imenovanju ministra so različna. "Napoved dialoga s civilno družbo pri izbiri ministra se mi ni nikoli zdela resna in iskrena. In sem vesel, da ni bila tako mišljena. Predstavnik civilne sfere bi z vstopom v vlado postal politik brez političnega zaledja, brez politične moči in teže. Komu bi tak minister koristil? Umetnosti in kulturi zagotovo ne," meni Miran Zupanič.
Podobno v dano obljubo dialoga ni verjel Vlado Žabot: "Tako kot je očitno, da ta koalicijska politika nima resnega namena varovati javne koristi, je tudi očitno, da nima resnega namena sodelovati s civilno družbo. Pisateljsko društvo in KOKS sta tovrstne pretveze in manipulacije dovolj hitro predvidela in zaznala." Dodal je, da sta zato, kot še nekatere vstajniške skupine, "jasno artikulirala temeljne zahteve do političnih elit, parlamentarnih strank in politikov". Žabot je poudaril, da je vsak minister soodgovoren tudi za delo celotne vlade, zato je bil kot predlagani kandidat pripravljen "sodelovati le kot predstavnik zainteresirane civilne družbe in le pod pogojem, da se jedro civilnih zahtev, ki so nedvomno v javno korist, vnesejo tako v koalicijsko pogodbo kot tudi v vladni program". Te zahteve po vključitvi učinkovitih prijemov za sankcioniranje kaznivih dejanj v procesu privatizacije in obrnjeno dokazno breme ter ustrezna sprememba volilnega zakona, s čimer bi se lahko kosali tako s sistemsko korupcijo kot tudi z gospodarskim kriminalom in sivo ekonomijo, pa je zdaj ustanovljena koalicija "kratko in malo preslišala ter v koalicijski pogodbi zaobšla samo jedro slovenskega političnega, gospodarskega in družbenega problema - s tem pa tudi javno korist".
Resničen dialog s kulturno sfero, ne prisluškovanje kulturniškim fevdalcem
A čeprav je bil minister imenovan mimo civilne javnosti, bo ob njegovem delovanju dialog s to nujen. Zupanič pričakuje, da bo novi minister "končal prakso navideznega dialoga, ki ga je v številnih variacijah gojila večina njegovih predhodnikov in začel resničen dialog s kulturno sfero. Da bo znal poslušati vse in se potem odgovorno odločati po svoji pameti in v skladu s temeljno zavezo, da spodbuja umetniško ustvarjalnost in krepi položaj kulture kot tistega duhovnega temelja, brez katerega ne more obstati nobena skupnost. Da bo iskal ravnovesje med tem, kar je prav in kar je mogoče. Da ne bo podlegal večnim prišepetovalcem, ki se bodo smukali okrog njega zato, da še naprej ohranijo svoje kulturniške fevde."
Kulturno politiko vzpostaviti kot resno temo vladne politike
Žabot poudarja, da si bo novi minister moral prizadevati za učinkovito kulturno politiko, ki bo kulturo prepoznala kot pomemben razvojni dejavnik celotne družbe in bo v skladu s tem omogočala ustrezne pogoje za umetniško delovanje, tudi z uveljavljanjem takšnega stališča znotraj vlade: "Nov minister si bo najprej moral pridobiti zaupanje velikega dela strokovne kulturne javnosti. Ker pa je ponovna vzpostavitev samostojnega ministrstva za kulturo velika pridobitev za slovensko državo, pričakujem, da mu bo vsemu navkljub uspelo uveljaviti učinkovito kulturno politiko. Mislim, da bi se v okviru te politike moral jasno opredeliti posebej do kulture in posebej do umetnosti. V sami kulturi, tako urbani kot ruralni, pa prepoznati enega najodločilnejših razvojnih dejavnikov za vsesplošni razvoj slovenske družbe. Pomemben del kulturne ustvarjalnosti je namreč mogoče instrumentalizirati kot dodano vrednost mnogih dejavnosti in mnogih produktov. V tem smislu pa morata tako kultura kot tudi kulturna politika postati resna tema številnih resorjev in celotne vladne politike. V tem razvojnem dejavniku mora politika videti pomembno investicijo, ne pa zgolj strošek. Medtem ko sama umetniška ustvarjalnost ne sme in ne more biti podrejena tržnosti ali kakršni koli instrumentalizaciji - ampak ji je treba zagotavljati ustrezne pogoje in vzpodbude. O vsem tem pa bo kulturni minister moral prepričati celotno vlado."
Protislovna obravnava javnega sektorja
Zupanič opozarja predvsem na v pogodbi "protislovna stališča do javnega sektorja, ki zagotavlja obči družbeni standard vsem državljanom". Napoveduje namreč krepitev njegove vloge in razvojnega potenciala ter istočasno racionalizacijo javne porabe, tudi z znižanjem financiranja javnega sektorja, kar je po njegovem mnenju težko uskladiti. "Z manj vložka bi radi dosegli večji učinek," kar bi bilo mogoče le "ob predpostavki, da obstaja v javnem sektorju veliko notranjih rezerv, kar je po mojem vedenju daleč od resnice".
Kulturo zavarovati pred političnimi interesi
V pogodbi je med drugim napovedano, da bo vloga države v organih upravljanja javnih ustanov manjša, obenem pa naj bi se zmanjševala odvisnost kulture od proračunskih virov. Zupanič vlogo države v organih upravljanja ocenjuje pozitivno, a izpostavlja tudi potrebo po novih oblikah, "s katerimi bo kulturno polje zavarovala pred hegemonijo političnih interesov, s katere koli strani že prihajajo. Umetnost je eno zadnjih zatočišč človekove svobode in je zato v večnem konfliktu s politiko, katere končni cilj je vendarle oblast."
Kulturnega trga pri nas ni
Zmanjšanje odvisnosti od proračunskih virov razume "kot zavezo politike, da bo oblikovala sistemske način za pridobivanje izvenproračunskega denarja. To je izziv, na katerega politika v zadnjih dvajsetih letih ni ponudila veliko uporabnih odgovorov." Pri tem ne misli na prenos financiranja na trg. To bi bilo "zagotovo že vnaprej obsojeno na neuspeh, saj je kaj takega na dvomiljonskem kulturnem trgu mogoče le za ceno razgradnje večine tega, kar danes prepoznavamo kot kulturo v javnem interesu."
Zmanjšanje političnega vpliva na odločanje podpira tudi Žabot. "Vsekakor neka strankarska politika na to vodenje [upravljanje javnih ustanov] ne sme imeti nikakršnega, kaj šele odločilnega vpliva."
Tržnost potrebuje organizacijsko in zakonsko podlago
Glede napovedi o zmanjševanju odvisnosti kulture od proračunskih virov pa je glede na dozdajšnjo prakso skeptičen. "Če gre pri tem za kriterij poudarjene tržnosti, je pač treba vedeti, da taka tržnost, če želi biti uspešna, zahteva veliko začetno investicijo ter vso potrebno organizacijsko in zakonsko podlago, ki bo kulturno ustvarjalnost vzpostavljala kot dodano vrednost na primer v turizmu, industriji, kmetijstvu, okoljevarstvu, tudi v zdravstvu, šolstvu itn. To se mi glede na razpoložljiva sredstva iz evropskih skladov niti ne zdi tako nemogoče. Seveda pa je pri tem bistveno, da kulturna in vladna politika, kot recimo v Avstriji, razumeta in v praksi tudi upoštevata razliko med kulturo in umetnostjo. A za začetek bo pri nas tako v kulturni politiki, zadevni zakonodaji kot tudi v široko sprejemljivih programskih usmeritvah treba vzpostaviti ustrezno podlago. Civilna družba in politika pa zaupanja vredno partnerstvo - česar ta koalicijska pogodba žal ne obeta. "
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje