Pretekli teden je britanska prometna policija aretirala tudi Darrena Cullena, profesionalnega umetnika grafitov, ki pravi, da dela le na zakonito dovoljenih projektih. Cullen je le eden izmed številnih, ki so jim prepovedali dostop do prizorišč olimpijskih iger (natančneje - prepoved velja za razdaljo ene milje oz. 1,6 kilometra od olimpijskih prizorišč) in londonskega javnega prevoza, kar vključuje železnice, metroje in tramvaje. Policija je tudi potrdila, da je aretirala štiri moške, stare od 18 do 38 let, zaradi suma storitve kriminalne škode, dva od teh pa še zaradi suma spodbujanja k povzročanju škode.
So grafitarji res grožnja javnemu redu?
Policija preganja tudi posameznike, ki nosijo pri sebi barvo v pršilu ali druge pripomočke, s katerimi se lahko ustvari grafit. Čeprav policija trdi, da so bile aretacije povezane z aktualno preiskavo, ki se je nanašala na kriminalna dejanja v zadnjih petih letih, številni aretacije umetnikov grafitov vidijo drugače.
Cullen, ki vodi Graffiti Kings, podjetje za umetniška dela, ustvarjena s pršilom in dela za velika mednarodna podjetja, kot je na primer Microsoft, Royal Shakespeare Company ali Adidas (tudi eden izmed velikih sponzorjev OI), pravi, da nikoli ne dela pri projektih, za katere nima dovoljenja. Prav tako na svoji spletni strani piše o zgodovini grafitov, nezakonite umetnosti pa ne spodbuja, niti ne opravičuje.
Cullen je bil v dogovorih za umetniško delo še z enim izmed večjih sponzorjev letošnjih olimpijskih iger. Naročilo je obsegalo grafitiranje londonskega taksija, ki bi ga uporabljala ena vodilnih služb za prenašanje olimpijskih iger. Policija je zasegla Cullenovo računalniško opremo, telefon, iPad in prenosni računalnik njegovega sina.
Na grafitarskem blogu lahko preberemo, da je med aretiranimi kar nekaj takšnih, ki "so prenehali ustvarjati grafite brez vnaprej izdanega dovoljenja že pred desetletjem, nekateri drugi pa se niso dotaknili pršila že nekaj let". Po spletnih medijih se pojavlja kar nekaj mnenj, da so policijske obtožbe in aretacije poskusi saniranja Londona pred začetkom olimpijskih iger.
Policijske strategije namreč težijo k ustavitvi potencialno motečih ali razdiralnih akcij pred velikimi javnimi dogodki, kar je svojo sodno odobritev dobilo že lansko leto pred poroko princa Williama in Kate Middleton. Nizek prag tolerance za javne proteste ali zgolj individualno javno izražanje je ena izmed taktik policijskega načrtovanja nadzora, ki teži k čim višji gotovosti, da med olimpijskimi igrami ne more iti nič narobe.
Konflikt med mestom in olimpijskimi igrami
Jonathan Jones v Guardianu piše, da so pretirane reakcije britanske policije v boju proti grafitarjem predvsem znak, "kako globoko nelagodje preveva odnos med mestom in olimpijskimi igrami". Dogodek, ki se vrtinči okoli gromozanskih finančnih zneskov, hiperorganizacije in kulture, ki je prinesena od drugod, je po njegovem mnenju preveliko breme za prestolnico, ki je najboljša v improvizaciji, umazanem realizmu, estetiki punka in nizke umetnosti.
"Turisti v London ne prihajajo zaradi njegove sijajne popolnosti. Prihajajo zaradi starega in novega, ki se nerodno postavljata v kaotično nasprotje. In prihajajo tudi zaradi Banksyja, princa umetnosti ulice, ki je naš najbolj znan sodobni umetnik, čeprav bi umetniški svet rad verjel drugače," še zapiše Jones, ki poudari, da pri tem ne gre le za svobodo nekaj umetnikov, ki bi radi "razbili olimpijski mehurček", ampak gre predvsem za identiteto Londona. Najboljša umetnost v Londonu je bila vedno tista najbolj raskava. London pač ne more biti "sijoče mesto, čista in kristalna utopija".