Ernesto Cardenal (1925), med drugim tudi oster kritik predsednika Nikaragve Daniela Ortege, je na svojem profilu na enem izmed družbenih omrežij pred kratkim zapisal, da živi v diktaturi in da ga politično preganjajo. Cardenalov prijatelj Bosco Centeno je nato v sredo naznanil, da pesnik načrtuje odhod iz Nikaragve in tako naj bi razmišljal o pridobitvi azila v Nemčiji, Mehiki, Čilu ali Španiji.

"Ne bom plačeval za nekaj, česar nisem zakrivil"
Vendar si je ta očitno premislil, saj je za nemško tiskovno agencijo DPA dan pozneje dejal, da ne bo zapustil Nikaragve, rekoč: "Ne bom plačeval za nekaj, česar nisem zakrivil." Nekdanja podpredsednica inštituta za turizem Nubia Arcia Mayorga ga toži za 17.222 milijonov nikaragovskih kordob (približno 757.000 evrov) odškodnine, s čimer je tamkajšnje pravosodje prejšnji teden znova odprlo primer, ki sega v 80. leta preteklega stoletja. Jabolko njunega spora je poslopje, ki je na enem izmed skupine otokov Solentiname, ležečih v južnem delu jezera Nikaragva, kjer je pesnik ustanovil skupnost, v kateri so ustvarjali ljudski umetniki.

Razcvet umetnosti in opismenjevanje kmetov
V osnovi gre za razhajanje v njunem razumevanju preteklega upravljanja razvojne agencije otočja, pod katero spada tudi dotično poslopje današnjega hotela. Cardenal je bil namreč med letoma 1979 in 1988 minister za kulturo. V tem času je v svojo domovino pripeljal veliko mislecev svetovnega kova, ki so javno podpirali revolucijo, s katero je Nikaragvo zajel tudi pravcati razcvet umetnosti.

Funkcijo ministra za kulturo je nastopil po zmagi t. i. sandinistov in pod njegovim ministrovanjem so začeli tudi množično opismenjevati revne nikaragovske kmete. Sicer pa je v burno politično življenje v svoji domovini - in pravzaprav v celotni Srednji Ameriki - bil vpleten vse od 60. let dalje. Njegovo prepričanje je, da sta poezija in umetnost tesno povezani s politiko: svoje pesmi je tako uporabljal kot protest proti diktaturi dinastije Somoza.

Ernesto Cardenal je študiral filozofijo in književnost v Ciudadu de Mexicu in New Yorku, pozneje še teologijo. V ZDA je nekaj časa preživel tudi v trapističnem samostanu, ki ga je vodil Thomas Merton. Tam je bil leta 1965 posvečen v duhovnika, z leti pa je obveljal za teologa osvoboditve. Zaradi dejstva, da je bil kot teolog vpleten v revolucijo, ga je leta 1983 tedanji papež Janez Pavel II. javno okaral.

In tudi sicer je 92-letnik kritičen do nekdanjih revolucionarjev, med katerimi je prav tako aktualni nikaragovski predsednik Ortega. Očita jim, da so se odpovedali načelom revolucije in se prodali kapitalu. Leta 2012 je za časopis Delo dejal: "Velik del nekdanjih voditeljev se je skorumpiral, sam pa še naprej ostajam na strani revežev."

Cardenal v naših logih in v našem jeziku
Leta 2014 je bil v nemško govorečem okolju in se prvič ustavil tudi v slovenski prestolnici. Takrat je poleg svojih že znanih pesmi bral tudi nove, prevedene posebej za to priložnost. Sicer pa ima za seboj vrsto pesniških zbirk in knjig spominov, leta 2005 je bil tudi nominiran za Nobelovo nagrado. Leta 1986 je v slovenskem prevodu Nika Koširja izšla knjiga Psalmi, leta 1997 pa so v prevodu Cirila Berglesa z naslovom Pomlad, ki diši po Nikaragvi izšle njegove izbrane pesmi.

Univerza v Wuppertalu v Nemčiji je pred kratkim naznanila, da bo na začetku prihodnjega meseca Ernestu Cardenalu podelila častni doktorat, kot priznanje za njegov prispevek k svetovni literaturi in njegovo zavezanost k izmenjavi med Nemčijo in Nikaragvo.