S številko za januar in februar bo revija Playboy prvič v svoji zgodovini duplerico odstopila aktom vodilnih sodobnih umetnikov, kot sta Tracey Emin in Cindy Sherman. Serija fotografij, katerih rdeča nit bo "playmate dekleta kot umetnost", bo obliko ženskega telesa interpretirala kot umetnino.

Playboy se je v preteklosti že večkrat spogledoval s sodobno umetnostjo: objavljali so kratke zgodbe Vladimirja Nabokova, PG Wodehousa in Iana Fleminga - a duplerice, torej del revije, ki opravičuje Playboyev sloves, so bile doslej vedno "svete". No, januarja bo bralce namesto frontalne ženske golote na sredi revije pozdravila umetnost, ki "preizprašuje etiko človeškega vedenja in skrite politične strukture v družbi". Sedem sodelujočih umetnikov si lahko modele in temo svojih fotografij izbere "brez kakršnih koli omejitev".

Tracey Emin, nekdaj kontroverzna umetnica in ena izmed predstavnic generacije YBA (Young British Artists), danes pa ugledna članica Kraljeve Akademije, je svoj prispevek naslovila Lonely Chair Drawing V.

Ameriška fotografinja Cindy Sherman je v svojih zgodnjih delih - znana je predvsem po konceptualnih portretih - velikokrat navezovala na koncept Playboya. V seriji Centerfold je - sicer oblečena - pozirala v "playboyevskih" položajih, ob tem pa na obrazu nosila izraz rahlega nelagodja ali tihega obupa. Tokrat je za Playboy prispevala dve nenaslovljeni, a eksplicitni fotografiji iz leta 1992. Na eni je golo telo z umetnimi udi in umetničinim obrazom. Na drugi je nazaj nagnjena ženska z masko in z naprej potisnjenim mednožjem.

Nadrealistični krajinar Will Cotton je prepričan, da je s svojim prispevkom, Cotton Candy Queen, "na popoln način ujel bistvo Playboyeve duplerice". Pozirala mu je slavna burleskna plesalka Miss Ruby Valentine, ki počiva na oblaku sladkorne pene, okronana pa je s tiaro iz bombonov.

Slikar in fotograf Richard Prince je prispeval popkulturno obarvano fotografijo Untitled (Girlfriend). "Zame je nenavadno, da delam lastne fotografije. Tega ne počnem pogosto, kadar pa, pa se skušam zavedati, da umetnina, ki jo ustvarjam, že obstaja."

Jill Magid je With Full Consent ustvarila posebej za to priložnost. "Stvaritev je zajedljiva v svojem preizpraševanju človeške etike in skritih političnih struktur v družbi," jo ocenjuje kuratorica muzeja Whitney Chrissie Iles.