V kulturni politiki se odpira nekaj ključnih izzivov, med drugim primerna umestitev in financiranje nevladnih organizacij v kulturi. Prav tako sta pomembna ureditev statusa samozaposlenih v kulturi ter ustrezna podpora neodvisni umetniški produkciji na krajevni ravni.

Po besedah Andreja Srakarja, ki je v sredo zaključil drugi mandat na mestu predsednika društva, se tudi letos pri večini kazalnikov nadaljuje padec iz prejšnjega leta. Drastičen je padec sredstev za nevladne organizacije, padanje dohodkov se nadaljuje za samozaposlene, neodvisna krajevna kultura je zapostavljena.

Število zasebnih zavodov v kulturi sicer raste, vendar pa število zaposlenih pada. V letu 2014 so glede na leto pred tem zaznali 1,3-odstoten padec. Kar se tiče višine prihodkov za nevladne organizacije glede na sredstva za programe in projekte ministrstva za kulturo, so z leta 2013 na 2014 upadla za kar 10,15 odstotka.

Še večji upad je v zadnjih letih viden pri sredstvih na enoletnem projektnem razpisu, od katerega so odvisne predvsem manjše nevladne organizacije in samostojni ustvarjalci. Z leta 2013 na 2014 je bil padec kar 35-odsoten, z leta 2014 na 2015 pa so padla še za nadaljnje štiri odstotke. Ob tem se, kot poudarja Srakar, niža tudi produkcija znotraj celotnega kulturnega sektorja.

Upad povprečnega letnega dohodka samozaposlenih
Z leta 2013 na leto 2014 se je število samozaposlenih povečalo za 3,29 odstotka, hkrati pa na drugi strani močno pada povprečni letni dohodek samozaposlenega. Okoli 30 odstotkov samozaposlenih živi pod pragom revščine. Večina občin še ni sprejela strateškega občinskega kulturnega programa, čeprav jim to nalaga krovni zakon o kulturi. Če pa ga že imajo, tako rekoč v vseh velja, da nevladne organizacije vanj niso vključene enakopravno, kar se odraža tudi v finančni podpori njihovemu ustvarjanju, je poudaril Srakar. Poleg tega se v številnih občinah proračuni za kulturo zmanjšujejo, zlasti v delu za neodvisno sceno.

Prvi korak je umestitev v krovni zakon v kulturi
Jadranka Plut je poudarila, da je država do zdaj poskrbela za razvoj nevladnega sektorja do mere, ko je možen preboj na novo raven, a zgolj, če sektorju zagotovi trajno financiranje in s tem stalen razvoj. Nova finančna perspektiva to omogoča, zato se mora politika odločiti, ali bo nevladni sektor v kulturi podprla z ustreznimi mehanizmi ali pa bo pustila, da propade.

Po njenih besedah je prvi korak do zaustavitve negativnega, netrajnostnega razvoja nevladnega sektorja v kulturi umestitev definicije nevladnih organizacij v krovni zakon o kulturi. Pogoji za nevladni sektor se bodo tako lahko približali tistim v javnem v smislu razvoja programa, obratovalnih razmer in zaposlenih.