Gorup, ki se je rodil v Slavini, je bil slovenski industrialec, mecen in politik. Z velikimi naložbami in spretnimi finančnimi transakcijami je postal najbogatejši Slovenec 19. stoletja, ki je užival ugled tudi v mednarodnih krogih. Da bi ublažili velikonemške pritiske na Slovence, se je pridružil gospodarstvenikom, ki so se hoteli gospodarsko postaviti na lastne noge. Del svojega bogastva je namenil v različne kulturne in humanitarne namene, med drugim je finančno podprl gradnjo Mladike v Ljubljani in stanovanjskih blokov v Slavini. Za svojega častnega občana ga je imenovalo kar 53 občin, med njimi tudi Občina Postojna in 22 društev.
Ljubitelj umetnosti
Obenem je slovel tudi kot prefinjen ljubitelj umetnosti, ki je cenil stvaritve vseh vej umetniškega ustvarjanja, med drugim je založil tudi dva zvezka Gregorčičevih poezij. S štipendijskimi skladi je podpiral izobraževanje mladine. Sodeloval je tudi pri ustvarjanju kulturne dediščine na Reki, kjer je živel do smrti. Za vse njegove zasluge ga je cesar leta 1898 odlikoval s Francjožefovim redom, leta 1903 pa povzdignil v plemiški stan. Gorup si je pri tem nadel naziv Slavinski, kar je kazalo njegovo narodno zavest in veliko navezanost na rodno Slavino, so zapisali na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.
Odkritje kipa vrh prireditev
Okrogle obletnice se je Občina Postojna skupaj s Krajevno skupnostjo Slavina in Kulturnim društvom Slavina spomnila z več prireditvami. Na reškem pokopališču Kozala je pred obnovljenim mavzolejem, ki je tudi kulturni spomenik, potekala slovesnost v počastitev stote obletnice njegove smrti. Na majski slovesnosti v Trstu, kjer je Gorup začel svojo poslovno pot, pa so prvič predstavili zamisel postavitve doprsnega kipa. Odkritje tega bo tudi vrhunec prireditev v spomin Josipa Gorupa pl. Slavinjskega, kot so zapisali na spletni strani Občine Postojna.
Kiparka spoznavala sposobnega gospodarstvenika in človekoljuba
Kip je delo akademske kiparke Miladi Makuc Semion, profesorice Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ki je izhajala iz razpoložljivega fotografskega gradiva iz različnih Gorupovih življenjskih obdobij, oprla pa se je tudi na portretne upodobitve iz časa njegovega življenja - doprsni portret v marmorju kiparja Ivana Rendića (1882), bronasti relief Rudolfa Marschalla (1904) in sliko v olju na platnu Paje Jovanovića (1903). Josipa Gorupa je spoznavala tudi skozi zgodovinske arhivske podatke in njegova dela ter tako odkrivala "sposobnega, inteligentnega gospodarstvenika, rodoljuba, ljubečega moža in očeta, človekoljuba, ljubitelja umetnosti, mecena, dobrotnika in vizionarja – skratka gospoda v pravem pomenu besede, ki pa je obdržal preprosto, skromno držo". Njegove fizionomske lastnosti je združila z lastnimi predstavami o portretirancu in jih združila v njegov portret.
Kip v sožitju z okoljem
Tega so v bron ulili v livarni Livartis, d. o. o., pod vodstvom Boruta Kamška. Podstavek in okolico kipa je projektiral arhitekt Iztok N. Čančula iz projektantskega podjetja Misel, d. o. o., iz Postojne, ki je pri umeščanju kipa v prostor sledil danostim trga pred šolo v Slavini, saj niso želeli radikalno posegati v prostor, kljub temu pa dati spomeniku spoštljivo okolje in veljavo.