Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in publicist Zorko Simčič (1921, Maribor) je za literarni opus, ki ga je večinoma ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini, prejel srebrni red za zasluge. Še kot dijak je leta 1943 napisal roman Prebujenje, leta 1948 pa se je odselil v Argentino, kjer je bil v ožjem krogu organizatorjev kulturnega življenja v slovenski skupnosti in urednik osrednje izseljenske kulturne revije Meddobje.

Ustvarjanje "v čarobni slovenščini"
Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino in bil leta 2011 imenovan za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 2013 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Simčič je eden najvidnejših literatov slovenskega povojnega izseljenstva, in kot lahko preberemo v utemeljitvi, "piše v čarobni slovenščini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaična, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenščina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on". Odlikovanje je prejel tudi za kulturno delovanje v argentinski slovenski skupnosti in za ohranjanje slovenstva za nove generacije.

Predsednik države je kiparja Mirsada Begića (1953, Glamoč v BiH-u) odlikoval z redom za zasluge za njegov pomembni prispevek k razvoju kiparstva na Slovenskem in njegovi prepoznavnosti v mednarodnem prostoru. Diplomant ALUO-a velja za enega najizrazitejših in najbolj liričnih predstavnikov mladega slovenskega kiparstva, ki se je razvilo v 80. letih preteklega stoletja. Je avtor številnih javnih plastik in ambientalnih postavitev, med drugim je upodobil Jožeta Tisnikarja, Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja. Leta 1997 je prejel Župančičevo nagrado in tri leta pozneje še nagrado Prešernovega sklada.

Eden najbolj priljubljenih kiparjev pri nas
"S svojim spoštljivim in ustvarjalnim odnosom do dogodkov in osebnosti iz slovenske preteklosti ter pronicljivim razumevanjem njihovega značaja se je uveljavil kot eden najbolj priljubljenih kiparjev na Slovenskem," piše v utemeljitvi. Kot lahko preberemo v utemeljitvi, njegovo kiparstvo izstopa z motivno-vsebinsko doslednostjo in poetično izraznostjo. Begić pa je v zahvalnem govoru poudaril, da imamo v Sloveniji še zmeraj navado, da "umetnike učimo in ne proizvajamo". Ob prejetem redu za zasluge pa je izrazil veselje, da je bila prepoznavna njegova specifična poetika v materiji.

Stanislava Gregorič (1938, Maribor) je prejela medaljo za zasluge, s katero je bila odlikovana za "pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji". V Melbourne se je preselila leta 1974 v slovenski skupnosti v Avstraliji poznajo kot neumorno in mnogostransko avtorico, pisateljico in urednico več slovenskih časopisov in revij. Bila je tudi pobudnica številnih dobrodelnih projektov in urednica slovenske oddaje na tamkajšnjem etničnem radiu.

Razkrivanje globljega pomena dogajanja v domovini
Kot piše v utemeljitvi, je njeno delo pomembno najmanj z dveh vidikov. Povezovala je Slovence, jih seznanjala z dogajanjem, ki ga je tudi komentirala in prikazovala njegov globlji pomen, da so ga lahko bolje razumeli in se v izjemno pomembnem času za slovenstvo lahko tudi bolje odločali. Obenem so njena dela tudi zgodovinski dokumenti, ki ohranjajo spomin na čase slovenskega osamosvajanja. Stanislava Gregorič, ki od leta 2002 znova živi v Sloveniji, je na slovesnosti dejala, da je vesela medalje za zasluge iz rok Boruta Pahorja, ki ga po lastnih besedah spoštuje zaradi njegove ljudskosti in vseslovenskosti.