Kot veleva tradicija, so člani Združenja dramskih umetnikov Slovenije točno opoldne začeli svoj poklon dosežkom našega največjega pesnika. Pred Zdravljico je zbrane tudi letos pozdravil ljubljanski župan Zoran Janković, nato pa so se zvrstili nastopi igralcev, drugih ustvarjalcev in študentov dramske igre. Še enkrat je zbrane posebej ganila Štefka Drolc s svojo znamenito interpretacijo Nezakonske matere.

Nastopu Aleša Valiča, ki Zdravljico kot prvo pesem recitira od leta 2013, je sledila igralka Marinka

Štern s pesmijo Kam?, zatem pa nastopi Sergeja Ferrarija s Soldaško, Asje Kahrimanović z Magistralami, Uroša Potočnika z Uvodom h Krstu pri Savici in Olge Kacjan, ki je k interpretaciji Soldaške dodala še nekaj svojih besed. Med številnimi igralci in ustvarjalci – po besedah predsednice ZDUS-ja Alenke Pirjevec je bilo letos nastopajočih več kot prejšnja leta – so bili še Domen Valič, Jernej Kuntner, študentka Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Miranda Trnjanin, Tadej Pišek, Rok Kravanja, Zvone Hribar, samostojni ustvarjalec Kristian Koželj, Aleksander Jakopič, Violeta Tomič, Jernej Kuntner in drugi. Recitatorjem se je pridružil tudi osnovnošolec Luka Smrekar Voskobojnik, ki zna celoten Krst pri Savici na pamet.
Prek radijskih valov do rojakov v zamejstvu
Prireditev na Prešernovem trgu, ki jo je povezoval Janko Petrovec, je bila drugo leto neposredno povezana z dogajanjem v Prešernovi Vrbi, ki je potekalo prek radijskih valov. Prek radia pa so dogodek lahko spremljali tudi rojaki v zamejstvu in po svetu.
Pol ure pred začetkom recitala sta ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar in akademik Boštjan Žekš položila venec k Prešernovemu spomeniku. Zdaj se ministrica že mudi na Gorenjskem, kjer bo najprej sprejela letošnje Prešernove nagrajence, se udeležila živahnega dogajanja v Kranju, ki se bo sklenilo v kranjskem gledališču s srečanjem s Prešernovimi nagrajenci.

Začelo se je kot protest za slovensko kulturno avtonomijo
Recital Prešernove poezije so igralci pod pesnikovim spomenikom prvič organizirali leta 1984 kot protest oziroma del boja za slovensko kulturno avtonomijo v okviru nekdanje Jugoslavije. Nastal je kot odgovor na namero tedanjih politikov, da na območju nekdanje skupne države naredijo enotno kulturno ministrstvo ter tako zmanjšajo moč slovenske besede in naše državotvorne drže. Do danes se je prireditev uveljavila kot ulično gledališče in praznik slovenske besede.