Kot so zapisali organizatorji, "porast novih, vedno bolj ambicioznih muzejskih projektov sodobne plastike v svetu odpira temeljno vprašanje vloge slovenske kiparske zbirke v okviru širšega evropskega prostora, zlasti njenega pomena za obalni prostor, v kontekstu rastočega kulturnega turizma".
Dobre prakse in perspektive Forme vive
Na celodnevnem simpoziju so umetniki, likovni kritiki, umetnostni zgodovinarji in strokovnjaki s področja kulture in turizma ter predstavniki občinske uprave ponudili pregled dobrih praks iz preteklosti in izrisali perspektivo portoroškega parka skulptur z vidika aktualnih pristopov tovrstnega ustvarjanja, ki presegajo zaprte komplekse na prostem in vstopajo v razvejano strukturo urbanega prostora.
Ob tem so predstavili dejavnosti sorodnih zbirk v Sloveniji (Kostanjevica na Krki in Kiparski simpozij v jeklu v Ravnah na Koroškem), raziskali pomen Forme vive za umetnike in širšo javnost ter umestitve umetniških del v javni urbani prostor ter prevprašali vlogo Obalnih galerij Piran v povezovanju z različnimi partnerji pri vrednotenju in varovanju te dragocene kulturne in naravne dediščine.
Kamnite plastike v dialogu z naravo
Neprekinjena simpozijska dejavnost portoroške Forme vive od leta 1961 do danes je spodbudila nastanek edinstvene zbirke monumentalne kamnite plastike v slovenskem prostoru. Večina od nekaj več od 130 skulptur je na zelenem polotoku Seča pri Portorožu, druge pa so nameščene v mestnih jedrih in parkovnih površinah slovenske Istre. Park skulptur tako ponuja svojevrstno izkušnjo doživljanja sodobnih plastičnih stvaritev v dialogu z naravo.
Raziskovanje novih izraznih oblik na prostem
V drugi polovici prejšnjega stoletja je mednarodni kiparski simpozij Forma viva predstavljal eno redkih likovnih manifestacij v domačem prostoru, za katero velja, da je sočasno sledila dogajanju v svetu. Nastala je po vzoru kiparskega srečanja, ki so ga leta 1959 organizirali v avstrijskem kraju St. Margarethen in omogočila neposredno izmenjavo izkušenj med ustvarjalci in prodor sodobnejših kiparskih form. Pri ustanovitvi slovenskega simpozija leta 1961 sta imela pomembno vlogo slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek, slednji je tudi predlagal poimenovanje Forma viva, ki predstavlja živo kiparsko dejavnost raziskovanja v smeri vedno novih izraznih oblik plastičnega snovanja in se je kot izraz uveljavil za vsakršne oblike skupinskega dela kiparjev na prostem.
Štiri prizorišča, določena z lokalnimi materiali
Forma viva je med podobnimi kiparskimi simpoziji po svetu izstopala z razvejano podobo štirih prizorišč, v Kostanjevici na Krki, kjer ustvarjajo v lesu, v Portorožu s klesanjem kamna, na Ravnah na Koroškem z jeklenimi skulpturami in v Mariboru z betonskimi. Izbrani lokalni materiali tako že od začetka določajo programsko-prostorska izhodišča kiparskih zbirk sodobnih plastik na odprtem.
V Obalnih galerijah Piran ob simpoziju napovedujejo tudi izid vodnika oziroma zloženke Forma viva Portorož s seznamom vseh avtorjev in njihovih del z nahajališči, tudi zunaj parka skulptur na Seči pri Portorožu.