Slovenski etnografski muzej od leta 2011 opravlja naloge Koordinatorja varstva žive kulturne dediščine na Slovenskem. Gre za šege, prakse, predstavitve, izraze in veščine, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prenašajo iz roda v rod. Muzeju je bila naloga koordinatorja dodeljena na podlagi Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki jo je Unesco sprejel leta 2003 in ki, med drugim, države podpisnice zavezuje k oblikovanju seznama enot nesnovne kulturne dediščine na svojem ozemlju. V Sloveniji je to Register žive kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo, v katerega je bilo do konca septembra 2014 vpisanih 36 enot in 75 nosilcev.
V sklopi Dnevov nesnovne kulturne dediščine v SEM-u so v Slovenskem etnografskem muzeju predstavili tri nove publikacije s tega področja, odprli razstavi Tradicionalno izdelovanje papirnatih rož in Nesnovna kulturna dediščina Slovenije skozi fotografije, v soboto je potekala še delavnica izdelave rož iz papirja. Muzej je pripravil tudi mednarodni posvet o dokumentiranju in predstavljanju nesnovne kulturne dediščine s filmom. Na njem so svoje izkušnje in mnenja predstavili etnologi, antropologi, muzejski svetovalci, raziskovalci, režiserji in uredniki, ki so povezani z Unescovim projektom.

V filmih, nastalih ob pripravi nominacijskih vlog za vpis na Unescove sezname, je bilo uporabljeno tudi arhivsko gradivo. Še posebej me je pritegnil madžarski film Cvetovi Kalocsa, kjer so bili uporabljeni arhivski posnetki v časovnem razponu od leta 1937 pa vse do leta 2004. Ali je bilo tudi v Sloveniji v te namene uporabljeno arhivsko gradivo in kolikšen del tega gradiva obsega gradivo RTV Slovenija? Kakšno je sodelovanje SEM in RTV Slovenija pri pripravi nominacijskih filmov zdaj in kakšnega bi si želeli v prihodnje?

Slovenski etnografski muzej je od leta 2011 Koordinator varstva žive kulturne dediščine v Sloveniji. V Register žive kulturne dediščine (v nadaljevanju Register) ki ga upravlja Ministrstvo za kulturo, je bilo v teh treh letih sprejetih 36 enot in 75 nosilcev žive kulturne dediščine (ŽKD). Doslej smo na spletni strani koordinatorja objavili 9 filmov, osem jih je v produkciji, za tri se dogovarjamo z zunanjimi avtorji.
Kot kustodinja za etnografski film sem odgovorna za polje avdiovizualnega v tem projektu, torej za filme. Ob oblikovanju strategije dokumentiranja in predstavljanja ŽKD s filmom za potrebe Registra sem vsekakor upoštevala tudi obstoječe novejše izdelke drugih potencialnih producentov, kot so Televizija Slovenija, drugi muzeji in neodvisni producenti. S pokojnim Jadranom Sterletom sva se pogovarjala o posnetkih za dve enoti: Spletanje venčkov sv. Ivana, ki je že v razvidu, in Ročno izdelovanje papirja, ki še ni vpisano v Register. Žal je žalostna usoda dogovore prekinila, še preden smo se začeli dogovarjati tudi z vodstvom televizije.
Možnosti so seveda še odprte, poudariti pa je treba, da filme za nacionalni in Unescov register spremlja posebna zahteva po odpovedi materialnim avtorskim pravicam oz. njihovem prenosu na upravljavca Registra (medtem ko moralne pravice po zakonu ostanejo avtorjem). Niti muzej, niti Ministrstvo za kulturo namreč ne razpolagata s posebnimi sredstvi za produkcijo teh filmov, zato se z zunanjimi avtorji večinoma dogovarjamo za uporabo obstoječega gradiva ali odlomkov iz filmov. Dosedanje izkušnje namreč kažejo, da Unescovih pogojev ne sprejme vsak avtor oz. producent; muzeji in inštituti bolj verjetno kot neodvisni producenti.
Slovenija je doslej na Unescov Seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva nominirala dve enoti: Škofjeloški pasijon in Tradicionalno izdelovanje kranjskih klobas. Spremljevalna filma so pripravili prijavitelji in ne vsebujeta arhivskih posnetkov. Unesco izrecno zahteva, da filmi dokumentirajo sedanje stanje izbranega primera nesnovne kulturne dediščine, saj s tem dokazujejo njeno živost in ohranjanje dediščine še naprej. Seveda je v film možno vključiti tudi odlomke iz arhivskega gradiva, ni pa zaželeno, da arhivsko gradivo v filmu prevladuje. Morda je na tem mestu treba še pojasnilo, da so filmi priporočen del nominacije na Unescove sezname in registre, ne pa več obvezen, kot je veljalo do leta 2013, pa tudi, da je pred nominacijo na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva potreben vpis v nacionalni register (v Sloveniji poleg tega še razglas za živo mojstrovino). Različne države imajo različne prakse: nekateri nacionalni registri že vključujejo tudi filme, drugi pa ne. V Sloveniji smo se odločili, da so filmi pomemben del dokumentacije posamezne enote ŽKD, si pa puščamo odprto vprašanje, kolikšen delež enot bomo uspeli prikazati tudi s filmom.

Kako SEM sodeluje z RTV Slovenija pri drugih projektih ohranjanja kulturne dediščine?
Slovenski etnografski muzej zelo dobro sodeluje z RTV Slovenija oz. TV Ljubljana skoraj od njenega nastanka. Sedmi zaposleni na RTV Ljubljana je bil etnolog Boris Kuhar, avtor prvega dokumentarnega filma z etnološko vsebino Borovo gostüvanje (Moravci, 1958), ki je pomladi leta 1963 prišel v Slovenski etnografski muzej za direktorja. S seboj je prinesel znanje o filmski produkciji in je kamero koristno uporabljal pri terenskih raziskavah (najstarejše filme najdete tukaj). Ustanovi je povezoval tudi programsko, na primer z neposrednimi prenosi z razstav v SEM (tedaj še na Prešernovi ulici 20). V naslednjih desetletjih je za TV Ljubljana v Afriki posnel vsaj 30 potopisnih oddaj za serijo S kamero po svetu. Enaindvajset ohranjenih je Televizija Slovenija digitalizirala v letih 2011/12.

V obdobju 1995–2000, ko sem bila zaposlena v Službi za arhiviranje in dokumentacijo na TVS, sem dodobra spoznala bogato arhivsko gradivo in delovanje ustanove. Leta 2000 sem se zaposlila v SEM-u v novoustanovljenem Kustodiatu za etnografski film. V tistem času smo že začeli pripravljati prvo stalno razstavo Med naravo in kulturo (odprta 2006), zato sem na Televiziji Slovenija, v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu RS in pri neodvisnih avtorjih iskala arhivsko gradivo, ki bi pojasnjevalo izdelavo ali uporabo razstavljenih predmetov (19 Avdiovizualnih kolažev) ter predstavljalo Slovenijo skozi nesnovno in nepremično dediščino (multivizija Kdo sem, kdo smo?). TVS je dovolila uporabo trinajstih filmskih odlomkov o (ne)snovni dediščini Slovenije, med njimi bi izpostavila Modele za male kruhke Draga Kocjančiča (prispevek iz Kalejdoskopa) in cikluse oddaj, pri katerih so sodelovali slovenski etnologi: Slovenski ljudski plesi z dr. Mirkom Ramovšem in Obrti na Slovenskem z dr. Janezom Bogatajem.

S Televizijo Slovenija smo v zadovoljstvo obeh ustanov sodelovali tudi pri izdelavi uvodnega filma za naši stalni razstavi Podobe preteklega vsakdana, ki ga je po scenariju dr. Gorazda Makaroviča režiral Amir Muratović in obenem naredil oddajo Zastrti čas Slovanov za TV Slovenija o tem, kako smo za muzejski film posneli rekonstrukcije življenja v srednjem veku. Navsezadnje dodajam, da je za SEM, podobno kot za druge slovenske muzeje, arhive in inštitute, zelo dragocena vizualna dokumentacija Televizije Slovenija o zgodovini muzeja, ki obsega več kot 200 enot.

V zadnjem desetletju je Televizija Slovenija (predvsem pod vodstvom programskih direktorjev Janeza Lombergarja in Jožeta Možine) zelo odprta do muzejev in lokalnih skupnostih in jim s kopijami posnetkov na neki način »vrača« zapise o njihovi dediščini, obenem pa povečuje njihovo dostopnost. Primer odličnega partnerskega sodelovanja Televizije Slovenija tako s Slovenskim etnografskim muzejem kot z lokalno skupnostjo v Baški grapi je Tematska pot Na svoji zemlji. Oktobra 2012 smo jo odprli na Grahovem ob Bači in Koritnici, kjer so po drugi svetovni vojni posneli večino prizorov za naš prvi zvočni celovečerni igrani film. Televizija Slovenija je bila eden od mnogih vsebinskih partnerjev projekta in je na medijskih točkah na Grahovem ob Bači dovolila prikazovanje 6 televizijskih oddaj o filmu Na svoji zemlji in njegovih ustvarjalcih: režiserju Francetu Štiglicu, scenaristu Cirilu Kosmaču, izumitelju naprave za snemanje zvoka Rudiju Omoti, direktorju fotografije Ivanu Marinčku in snemalcu in epizodnemu igralcu Ivu Belcu. Dokumentarci so skupaj z reportažo Slavje slovenskega filma (Grahovo ob Bači, 1975, ko je bil tam odkrit spomenik snemanju filma) dostopni tudi na spletni strani. Ta almanah povečuje dostopnost do dediščine našega prvega celovečerca, informira javnost in spodbuja ohranjanje dediščine igranega filma, kamor prištevamo tudi spomine vseh udeležencev, torej članov ekipe in vaščanov. (Članek o tem, Interpretacija dediščine igranega filma. »Tematska pot Na svoji zemlji« v Baški grapi oktobra izide v monografiji Interpretacije dediščine.)

Po mojem videnju je največji pomen javne televizije pri ohranjanju kulturne in tudi naravne dediščine, da z informativnimi, izobraževalnimi in dokumentarnimi oddajami povečuje prepoznavnost naše dediščine, spodbuja njeno pozitivno vrednotenje pri lokalnih skupnostih in pri vseh generacijah Slovencev, kar povečuje stopnjo identifikacije z njo, njeno spoštovanje in željo po njenem ohranjanju ali celo ponovnem oživljanju.

Na posvetu so vaši kolegi iz Hrvaške poudarili dobro sodelovanje npr. Istrskega muzeja z nacionalno televizijsko hišo HTV. Kako je s tem v Sloveniji? Ali RTV Slovenija objavlja avdio-vizualno gradivo nastalo tudi v različnih drugih projektih SEM, ali pa to gradivo, kot so npr. etnografski filmi, za gledalce nacionalne televizije – bodisi zaradi časovnih okvirov ali morda dinamike dogajanja – ni zanimivo?
Na Hrvaškem je situacija malce drugačna kot v Sloveniji. Hrvaška ima daljšo tradicijo etnografskega filma, predvsem pa njihova javna televizija že dolgo zelo načrtno goji produkcijo kakovostnih dokumentarcev o dediščini vseh vrst. Hrvaška radiotelevizija na mednarodni festival Dnevi etnografskega filma (DEF, ki ga od 2007 ga pripravljamo Slovensko etnološko društvo, Inštitut za slovensko etnologijo ZRC SAZU in Slovenski etnografski muzej) vsako leto prijavi od tri do pet filmov in povprečno dva tudi uvrstimo v program. Zelo pogosto gre za filme iz uredništva Program za kulturu, Odsjek emisija pučke i predajne kulture, ki ga vodi etnolog Aleksej Pavlovsky, pogosto podpisan tudi kot soavtor.

Na Televiziji Slovenija je zadnja desetletja največ dokumentarcev o dediščini posnel Jadran Sterle, občasno jo obravnavajo tudi Amir Muratović, Magda Lapajne in drugi avtorji. Mnogi filmi z etnološko vsebino so bili prikazani v našem muzeju (pred)premierno (med njimi izpostavljam Korenine slovenskega morja Jadrana Sterleta in Kruhovo leto Amirja Muratovića ali pa pozneje v sklopu kakšnega posveta ali filmskega večera (zelo odmeven je bil dvojček Aleksandrinke s filmom Metoda Pevca, koprodukcija TVS in Vertigo Emotion film, in vodstvom naše kolegice Daše Koprivec).

Televizija Slovenija področja dediščine in načina življenja Slovencev žal ne pokriva načrtno, morda tudi na račun pomanjkanja etnologov ali sorodnih kadrov za sistematično produkcijo. Obenem vem, da se rojeva veliko idej, ki pa ne pridejo do realizacije. Odlična ideja se mi zdijo primerjalni dokumentarci z etnološkimi vsebinami, ki bi za izhodišče vzeli arhivski film o izbrani kulturni dediščini in potem v istem okolju posneli današnje stanje, kdo so njeni nosilci in s kakšnimi izzivi se soočajo. Žal je ta zamisel potonila, preden je prišlo do realizacije; bi pa taka produkcija zelo dobro osvetlila razvojne poti dediščine, promovirala kakovostne arhivske posnetke TVS in gotovo pritegnila veliko pozornost lokalnih skupnosti in splošne javnosti. Med portreti znanih etnologov bi svoje mesto vsekakor zaslužil dr. Boris Kuhar, ki se spominja celotne zgodovine TVS in je še vedno nadvse čil, zgovoren in duhovit. Ta pobuda je bila že sprožena, pa ne prepoznana kot vredna, več sreče je bilo s predlogom za portret dr. Naška Križnarja, ki ga pripravlja Slavko Hren.

Glede objavljivosti etnografskih filmov na Televiziji Slovenija naj predvsem povem, da gre za različne žanre, ki jih ne moremo kar prenašati, posebno to velja za kratke (5-10 minut) filme za Register, ki bi jih kvečjemu lahko vključevali v kakšno mozaično oddajo. Zavedati se moramo, da televizija želi komunikativne filme in da ima časovne omejitve (30, 50, 90 minut). Etnografski filmi v Sloveniji večinoma nastajajo znotraj muzejev, Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU ali na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF, v prvi vrsti za lastne potrebe, torej za raziskovalne projekte, razstave ali za potrebe študija. Ena prvih publik etnografskega filma je navadno skupnost na posnetkih, saj se etnologi čutimo zavezani tej skupnosti pokazati, kako smo zaznali in dokumentirali njeno dediščino ali njen način življenja. Te filme je možno videti na mednarodnem festivalu DEF (med 100 do 180 prijavljenimi in 30 do 50 izbranimi filmi je približno desetina domačih).

Značilnost etnografskega filma je, da raziskovalec na terenu s kamero odkriva bistvo pojava, kar kasneje od gledalca zahteva več sodelovanja pri razbiranju podatkov iz slike in zvoka kot običajna televizijska produkcija. Vizualni etnologi/antropologi dajemo veliko poudarka avtentičnemu zvoku s terena in za komentar raje zaprosimo same nosilce dediščine kot zunanje strokovnjake, prav tako se izogibamo vsevednim tretjeosebnim komentarjem. Etnografski film ima lahko dokaj počasen ritem kot odziv na situacijo pred kamero ali ker je avtor izbral dolge opazovale posnetke, kar morda ni blizu kodom televizijske produkcije in njenim časovnim omejitvam. Zaradi vsega tega se slovenski etnologi in vizualni antropologi večinoma ne trudimo za objave naših filmov na televizijah, smo pa odprti, če se Televizija zanima za naše izdelke. Na pobudo Jožice Hafner smo se po letošnjih Dnevih etnografskega filma dogovorili za srečanje z urednico dokumentarno-izobraževalne redakcije (etnologinjo) Alešo Valič. Z Naškom Križnarjem sva v predvajanje predlagala izbor najbolj komunikativnih (beri: ki se držijo kodov dokumentarnih ali televizijskih filmov) tujih filmov s slovenskimi podnapisi in nekaj slovenskih izdelkov, vendar še nismo prejeli odgovora. Na srečanju smo govorili tudi o možnosti, da bi bila TVS medijski pokrovitelj DEFa in morda celo predvidela nagrado za enega od filmov, ki bi bil v zameno prikazan na TVS (neke vrste odkup pravic za predvajanje, zapakiran kot nagrada). Skratka, tudi tukaj imamo še odprte možnosti sodelovanja.

Mojca Vidmar, TV Slovenija