Stéphane Hessel je dolgoletni diplomat, član francoskega odporniškega gibanja, v zadnjih letih pa poskuša mlade odvrniti od brezbrižnosti ter jih spodbuditi k uporu in boju za boljšo družbo. Leta 1986 je tudi vstopil v francosko socialistično stranko Foto: Mankica Kranjec/Kino Šiška
Stéphane Hessel je dolgoletni diplomat, član francoskega odporniškega gibanja, v zadnjih letih pa poskuša mlade odvrniti od brezbrižnosti ter jih spodbuditi k uporu in boju za boljšo družbo. Leta 1986 je tudi vstopil v francosko socialistično stranko Foto: Mankica Kranjec/Kino Šiška

Ustvarjati pomeni upirati se, upirati se pomeni ustvarjati.

Ljudstev, ki so se iz lastne zgodovine česa naučila, žal ni prav veliko.

Hessel
Stéphane Hessel je bil član komisije, ki je sestavljala Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki jo ima sam za temeljno civilizacijsko normo svetovne politike. Foto: EPA

Vsem in vsakomur med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa.

wall street
Stéphane Hessel se sprašuje, kako je mogoče, da države danes, ko je denarja na svetu več kot kadar koli prej, ne morejo kriti stroškov socialne države. Moti ga vedno večji prepad med bogatimi in revnimi. Foto: EPA

Moč denarja, proti kateri se je odporniško gibanje tako silovito bojevalo, še nikoli ni bila tako velika, predrzna, vase zazrta; še nikoli ni imela toliko služabniiov, ki segajo v najvišje sfere države.

kairo protest
Le tri mesece po izidu Hesslove knjižice Dvignite se! se je zgodila arabska pomlad, v kateri Hessel vidi tisti nenasilni protest, kakršnega sam pojmuje kot pravilni način upora. Foto: EPA
Hessel
Hesslovo vodilo je bila vedno Sartrova misel: "Odgovorni ste kot posamezniki!" Foto: Založba Sanje

Ker kot po čudežu nisem izgubil življenja, ga želim kar najbolje izrabiti.

Hessel
V Kinu Šiška se je s Stéphanem Hesslom pogovarjal Milan Kučan. Foto: Mankica Kranjec/Kino Šiška
Hessel, Pahor
Dan prej sta se na Brdu pri Kranju srečala Stéphane Hessel in Boris Pahor, ki sta bila med drugo svetovno vojno v istem koncentracijskem taborišču. Foto: Založba Sanje

„Vsem in vsakomur med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa.“ To je ena izmed najmočnejših misli v knjižici, pravzaprav manifestu, s katerim je starosta francoske in tudi svetovne diplomacije, danes 93-letni Stéphane Hessel, lani mlade pozval k uporu; k boju za boljši svet. Manifest z naslovom Dvignite se! (prevod v slovenščino je izšel pri založbi Sanje) je Hessel napisal, ogorčen zaradi spoznanja, da svet v zadnjih desetletjih nazaduje.

Več o obisku Stéphana Hessla si oglejte v Osmem dnevu, ki bo na sporedu na 1. programu v četrtek ob 23.00.

Predvsem v zadnjem desetletju, ko je po popolni nadvladi ideologov neoliberalizma in zagovornikov novih finančnih instrumentov, ki so ekonomijo spremenili v nekaj skoraj popolnoma fiktivnega, je (kljub zdaj že večletnemu tičanju v gospodarski in finančni krizi) na svetu večje bogastvo kot kadar koli prej. Kljub temu pa so socialne pridobitve, ki jih je izbojevalo odporniško gibanje in ki so bile po koncu druge svetovne vojne sredi razsute Evrope vzpostavljene kot varovala pred novimi krizami, gospodarskimi in družbenopolitičnimi, danes v temeljih ogrožene. A nihče nič ne stori. Mladi so indiferentni. In to je točka, zaradi katere Hessel, ki je leta 1986 tudi vstopil v francosko socialistično stranko, nagovarja mladino ter jo poziva k jezi in uporu. Kajti prav brezbrižnost je zanj najslabša mogoča drža in obenem tudi drža, ki omogoča vladam, da v navezavi z močnimi finančnimi lobiji po svoje urejajo svet. Hessel zato opozarja: "Mislim, da na začetku 21. stoletja živimo v svetu, polnem tesnobe. Hitro se lahko zgodi, da se ljudje ustrašijo, da se ne želijo angažirati; v najslabšem primeru postanejo ljudje brezbrižni. Mladim se danes hitro lahko zazdi, da so nemočni, da jim preostane le, da se umaknejo in poskušajo najti najti neki način preživetja. Mislim, da je to zelo nevarno, saj to vodi do spregledovanja tveganj in nevarnosti."
Bodimo realisti in zahtevajmo nemogoče!
„Bodimo vsi skupaj naivni,“ je na javnem pogovoru v Kinu Šiška vzkliknil Hessel; in sicer kot odziv na v občinstvu izraženi dvom o smiselnosti prizadevanja za trajnostno politiko in za milenijske cilje, ki so jih na pobudo prejšnjega generalnega sekretarja OZN-a Kofija Anana Združeni narodi sprejeli leta 2000. Hesslove izjave in njegova neomajna vera v moč nenasilnega upora se zdijo uglašene z znano maksimo protestnikov iz leta 1968: Bodimo realisti in zahtevajmo nemogoče! Stéphane Hessel je danes doajen francoske diplomacije, kot soustanovitelj mednarodnega etičnega kolegija velja za eno največjih etičnih avtoritet mednarodne politike, ta status pa si je prislužil tudi kot sodelavec ali soustanovitelj več vplivnih mednarodnih institucij za reševanje mednarodnih kriz in trajnejših vprašanj, kakršno je bilo Russellovo razsodišče za Palestino. Za vedno pa je naravo mednarodnih odnosov pomagal spremeniti tudi kot soavtor Splošne deklaracije o človekovih pravicah.
V njej vidi ključni dokument vrednot, na katerih je bila zgrajena povojna Evropa in ki so danes ogrožene. Človekove pravice označuje, kot je povedal v pogovoru z nekdanjim slovenskim predsednikom Milanom Kučanom, za temeljno civilizacijsko normo. Prav zato je tudi ogorčen, ko vidi, da se mednarodne institucije, na primer skupina G20, in celo Evropska unija danes ukvarjajo predvsem z napredkom, pojmovanim v terminih gospodarskega napredka, merjenega v denarnih enotah. S tem te države zanemarjajo in na stranski tir postavljajo to, da se imenujejo demokratične. Po Hesslu je namreč bistvo demokracije predvsem v varovanju osebnega dostojanstva vsakega posameznika; režim varovanja tega dostojanstva in tako tudi demokracija pa lahko delujeta le v državi, ki zagotavlja socialno varnost; v taki državi mora "splošna korist prevladati nad koristjo posameznika, pravična delitev bogastva, ustvarjenega z delom, mora prevladati nad močjo denarja."
Vrednote francoske La Résistance
Politični etos Stéphana Hessla je etos francoskega odporniškega gibanja; malo pa tudi etos francoske avantgarde. Hessel prav tako rad in prav tako pogosto kot 22. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki govori o pravici do socialni varnosti za vse, citira tudi osnovno premiso programa francoskega odpora pod generalom de Gaullom: "Načrt za popolno socialno varnost, ki bo vsem državljanom zagotovila sredstva za obstoj, kadar se bodo znašli v položaju, ko si jih ne bodo mogli priskrbeti s svojim delom." Hessel, ki se vedno znova sklicuje na La Résistance, ki se mu je pridružil že leta 1941, je v resnici Nemec. Leta 1917 se je rodil v Berlinu, v družini judovskega pisatelja in prevajalca Franza Hessla ter slikarke, ljubiteljice glasbe in pisateljice Helen Grund. Družina se je veliko gibala v umetniških krogih in tako je ostalo tudi po begu v Francijo pred nacistično nevarnostjo. Protagonisti francoske avantgarde, na primer Alexander Calder ali Marcel Duchamp, so bili pogosto v hiši Hesslovih; prav tako tudi prijatelj Stéphanovega očeta, eden najvplivnejših filozofov 20. stoletja Walter Benjamin.
Benjamin je tudi močno vplival na Stéphana Hessla. Tudi v tekstu Dvignite se! Tako razmišlja o Benjaminovi interpretaciji slike Paula Kleeja Angelus Novus, na kateri naj bi angel s svojimi razprtimi rokami skušal odgnati neurje, ki ga enači z napredkom, ki človeštvu ne prinaša nič dobrega. Benjamin je leta 1940 naredil samomor, ker na vrhuncu nacizma ni več videl možnosti za izhod; ali upor. Hessel je vedno privzemal nasprotno pozicijo. Sporoča nam, da moramo iz svojega življenja narediti kar največ. V tem se naslanja tudi na Paula Sartra, s katerim se je prav tako srečeval v Parizu. Kot je poudaril tudi v Ljubljani, se mu zdi ključno Sartrovo geslo: „Odgovorni ste kot posamezniki!“ Vsako sklicevanje na Boga ali druge privzete avtoritete je za Hessla napačno. Vsak mora "ukrepati izključno v imenu svojega človeškega obstoja".
Močan, ne da bi bil tudi nasilen
Kot je Stéphane Hessel še povedal na pogovoru v Ljubljani, ga je tudi tako zelo razveselilo, ko je le tri mesece po izidu Dvignite se! – mimogrede, do zdaj so prodali že več kot 3 milijone izvodov tega besedila – izbruhnila tako imenovana arabska pomlad. V njej je videl izraz svojega ideala nenasilnega upora. "Lahko si močan, ne da bi bil nasilen," poudarja Hessel in ob tem pokaže na niz pomembnih političnih prevratov v zadnjih tridesetih letih, za katerimi so stali zagovorniki nenasilnega upora, kakršna sta Lech Walensa ali Nelson Mandela. Prav zapisanost nenasilju Hessla tudi trga stran od brezpogojnega občudovanja Sartra. Ta namreč vse do nekaj trenutkov pred smrtjo ni zavračal vsakega nasilja; tudi nasilja ne. Tako na primer 'ni mogel' obsoditi celo atentata na izraelske atlete na olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu, in sicer zaradi svojih načel: "Priznam, da je nasilje v kakršni koli obliki izraz poraza. Toda ta poraz je neizogiben, ker živimo v svetu, prepojenem z nasiljem. Poseči po nasilju res pomeni, da se nasilje utegne ponavljati, prav tako pa drži, da je to edini način, da z nasiljem opravimo." Hessel meni drugače in ima vsak terorizem za obliko brezupa; za zgodovinsko nekonstruktivno akcijo.
Sporen zaradi obsodb Izraela
Stéphane Hessel še vedno verjame v Organizacijo združenih narodov - čeprav opozarja, da zaradi vztrajanja pri načelu suverenosti držav OZN in druge organizacije ostajajo dokaj nemočne. To se kaže tudi v primeru palestinskega vprašanja, za rešitev katerega se Hessel še posebej zavzema. Prav zaradi svojega vztrajanja pri opravičevanju Palestincev, celo nasilja Hamasa, velja Hessel v nekaterih krogih za persono non grata. Tako mu lani prav zaradi izjav o Izraelu niso dovolili predavati na univerzi École normale supérieure, na kateri je sicer tudi sam študiral. Gre za izjave v slogu: "Nesprejemljivo je, da Judje ponavljajo vojne zločine, katerih žrtve so bili. Toda ljudstev, ki so se iz lastne zgodovine česa naučila, žal ni veliko.“ Izjema so morda Nemci, ki se jim je Stéphane Hessel zaradi nacizma sicer nekoč odrekel in nemški zapis svojega imena Stephan spremenil v francosko različico.
V Nemčiji ni bil vse od leta 1942, danes pa svoj pogled na Nemce strne v izjavi: „Evropejci imamo srečo, da imamo Nemce med nami. Nemci imajo zgodovinsko izkušnjo, ki je za vse nas zelo pomembna.“ (Hessel v intervjuju za Frankfurt Allgemeine Zeitung). Nemci se mu zdijo pomembni tudi kot narod velikih filozofov. Ko je še študiral in ko se še ni dokončno odločil, ali bi bil raje profesor filozofije ali pa diplomat, se je Hessel večkrat oziral predvsem k Heglu. Pritegnila ga je tako njegova vizija zgodovine kot dialektičnega toka napredovanja k vedno večji umnosti, pa tudi Heglova filozofija prava. Tudi ko je sodeloval pri pisanju Splošne deklaracije človekovih pravic, je imel v mislih Heglovo koncepcijo svobodne volje oziroma pogojev, v katerih je posameznik lahko pojmovan kot svoboden državljan. Ta mora biti po Heglu dejaven udeleženec kompleksnega sistema civilnodružbenih in državnih institucij in to je norma, ki je Hessel tudi danes ne negira.
Če ljubiš dve ženski hkrati, moraš pač lagati
Tudi pri 93 letih je Stéphane Hessel živahen in poln zanosa. Rad nastopa. Tega ne zanika. Rad recitira pesmi in meni, da mu je to celo rešilo življenje. Ko je bil namreč interniran v koncentracijskem taborišču Buchenwald, je na svojo stran pridobil paznika, ki je rad poslušal recitiranje nemških pesmi. Sicer se je Hessel znašel tudi v delovnem taborišču Dora, kjer so med drugim v nečloveških pogojih izdelovali rakete V1 in V2 in kjer je bil interniran tudi Boris Pahor. Pred nekaj leti se je Hessel znova poročil. Kar se žensk tiče, je res pravi ‚Francoz‘. Tako je v nekem intervjuju pred letom dni dejal, da moraš v življenju znati tudi lagati: "To se mi je vedno znova dogajalo: v življenju vendar ne ljubiš le ene ženske; in če ljubiš dve, moraš vendar nekako lagati." In tudi kot diplomat moraš znati lagati, meni Hessel, ki sicer ni navdušen nad podvigi WikiLeaksa, saj je prepričan, da je diplomacija mogoča le, če je vsaj deloma tudi tajna in skrita pred javnostjo.
Stéphane Hessel sporoča predvsem troje. Prvi njegov nauk je, da morajo človekove pravice ostati osnovno civilizacijsko merilo. Drugi govori o nujnosti boja zoper ogromne premoženjske razlike, ki so nastale v zadnjem desetletju, ki ga ima za desetletje nazadovanja. Zato poziva – to je že tretje sporočilo – k budnosti in k uporu, ki naj oblast iztrga izpod nadzora oligarhije. Srečanje z ljubljanskim občinstvom je tako Hessel sklenil s pozivom proti brezbrižnosti, apatiji in naveličanosti nad politiko. "V stranko lahko vstopiš tudi zato, da jo boš spremenil!" zabiča Hessel, ki ne more razumeti, da prav v času endemično šibkih vlad ljudje ne gredo na volitve z argumentom, češ da tako ali tako ne morejo ničesar spremeniti. Hessel verjame, da lahko vsak izmed nas naredi veliko. Če pa ga pri tem vodita še po njegovem mnenju ključno vodilo demokracije – varovanje in boj za deprivilegirane – ter trenutno najbolj nujna volja do angažmaja za ‚zeleno‘ in trajnostno politiko, še toliko bolje.

Ustvarjati pomeni upirati se, upirati se pomeni ustvarjati.

Ljudstev, ki so se iz lastne zgodovine česa naučila, žal ni prav veliko.

Vsem in vsakomur med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa.

Moč denarja, proti kateri se je odporniško gibanje tako silovito bojevalo, še nikoli ni bila tako velika, predrzna, vase zazrta; še nikoli ni imela toliko služabniiov, ki segajo v najvišje sfere države.

Ker kot po čudežu nisem izgubil življenja, ga želim kar najbolje izrabiti.