Poudarili so še pomen strokovnega sodelovanja in povezanosti z lokalnim okoljem ter s spremljevalnimi dejavnostmi.
Tradicija muzejev na prostem, kakršna je Dežela kozolcev v Šentrupertu, je v Sloveniji prisotna od obdobja po drugi svetovni vojni. Od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja v državi vzpostavljajo tudi ekomuzeje, ki se od strokovno vodenih muzejev na prostem razlikujejo po svoji lokalni naravnanosti in vlogi.
Petična družba treh (za zdaj)
V Sloveniji delujejo le trije pravi ekomuzeji - Muzej hmeljarstva v Žalcu, ekomuzej Mura in ekomuzej pivških presihajočih jezer, mednje pa bi se radi uvrstili tudi v Šentrupertu, kjer so prepričani, da imajo za kaj takega zagotovljene vse pogoje.
Na prvem mestu je lokalna skupnost
Vodstva omenjenih muzejev se morajo spoprijeti z vprašanji, kaj, kako in čemu ohranjati: kako prenašati znanje, kako v omenjene projekte vključiti lokalno skupnost in kako naj kulturna dediščina služi lokalni skupnosti. Da bo obstala, mora služiti predvsem lokalnim prebivalcem in ne samo strokovnjakom, poudarja konservator novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Dušan Štepec.
Če bodo domačine pritegnili tudi k njenemu upravljanju, bo določen kraj lahko skoznjo vzpostavil svojo identiteto in jo na primeren način ter skozi svojo dejavnost predstavil obiskovalcem. To sicer ni naloga strokovnjakov ali države - njihova vloga je le pomoč in usmerjanje pri kompleksni problematiki kulturne dediščine, je opozoril Štepec.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje