Ljubiteljska kultura ima po njenem mnenju še eno dobro lastnost: da osrečuje tako posameznika kot družbo, ki ji ta pripada.

Teden ljubiteljske kulture bo do 22. maja po državi ponudil okoli tisoč dogodkov. Osrednja tema letošnjega festivala bo namenjena zborovskemu petju, njegovi množičnosti, njegovim uspehom in blagodejnemu vplivu petja v zboru ali skupini na zdravje posameznikov in celotne družbe.

Katera merila ste pri ustvarjanju programa še posebej upoštevali?
Teden ljubiteljske kulture – TLK je prispevek k bolj odprti in prijaznejši družbi. K ustvarjanju programa so tako povabljeni vsi, ki jim ustvarjalnost in kultura pomenita nepogrešljiv sestavni del življenja. Želeli smo, da je nabor kulturnega dogajanja kar se da pester in raznolik, saj je taka tudi ljubiteljska kultura, in da zajame čim večji del družbe. Program TLK-ja obsega vse umetniške zvrsti: od glasbe, gledališča, lutk, plesa, folklore, filma, multimedije do literature, likovne in fotografske dejavnosti; vključuje vse starostne ter etnične skupine in se dogaja po celotnem slovenskem kulturnem prostoru.

Vsako leto napeljete rdečo nit in poudarite določeno temo. Letos je to zborovska glasba. Zakaj?
Ker gre za najmnožičnejšo in izjemno kakovostno kulturno dejavnost v Sloveniji, ki žanje uspehe po vsem svetu in v posameznih primerih postavlja nove smernice in oblike te glasbene zvrsti. No, v Sloveniji se zdi to »običajno«, tako da se temu fenomenu ne posveča posebna pozornost in zato sta zborovstvo in njegov vpliv na družbo izpostavljena tema TLK-ja 2016.

Kdo sploh lahko sodeluje na TLK-ju in kako naj se prijavi?
Dogodke prek enostavne spletne aplikacije prijavljajo kulturna društva in njihove zveze, lokalne skupnosti, javni in zasebni kulturni zavodi – šole, vrtci, glasbene šole, knjižnice, muzeji, ateljeji … in posamezni ustvarjalci. Pomembna je torej vsebina, saj je ljubiteljska kultura zelo odprt prostor, kjer se dobro počutijo tako tradicionalne skupine kot tudi popolnoma nove oblike ustvarjalnosti. Lokalne skupnosti sodelujejo predvsem z oglaševanjem (veleplakati, tiskovine, lokalna glasila). Na spletnem koledarju lahko obiskovalci izberejo in obiščejo dogodke glede na kraj in dejavnost, ki jih zanima.

Zakaj vse te številne dogodke združiti v en teden? Zakaj sploh Teden ljubiteljske kulture?
Ideja o prazniku ljubiteljske kulture izhaja iz tujine, saj se številne evropske države na takšen ali drugačen način poklonijo ljubiteljskim kulturnim ustvarjalcem. V tem duhu smo na JSKD-ju pred tremi leti prvič zastavili Teden ljubiteljske kulture, k izvedbi pa je pristopila še Zveza kulturnih društev Slovenije. V bistvu gre torej za promocijo ljubiteljske kulture v celoti, ki je tako globoko vtkana v našo družbo, da si tovrstno produkcijo vsak državljan ogleda dvakrat letno. Štirje milijoni obiskovalcev so namreč letna bera tistih, ki pridejo na različne kulturne dogodke, ki jih ustvarijo ljubitelji. Se pravi, ljudje, ki ustvarjajo, ne da bi za svoje delo prejemali plačilo. Plačani so le poklicni mentorji: dirigenti, zborovodje, režiserji … In ne gre za to, da bi želeli dogodke »združiti« v en teden, ampak želimo na ta način opozoriti širšo slovensko javnost, da petindvajset tisoč kulturnih dogodkov, ki jih letno ponudi ljubiteljska kultura, pomeni raznoliko kulturno dogajanje po vseh koncih države. In to vse leto. Tretji majski teden smo izbrali zato, ker je eden najbolj kulturno živahnih in ponuja veliko letnih produkcij in državnih festivalov. Prijavljenih imamo okrog tisoč dogodkov po vsej Sloveniji in v zamejstvu. Vsemu temu kulturnemu vrvenju dodamo še slavnostno odprtje in zaključek TLK-ja ter nekaj zanimivih akcij, kot so natečaji TLK KUKALO (literarni in fotonatečaj), Odprti Ateljeji (slikanje na jumbo plakate in ogled dela slikarjev »v živo« v njihovih ateljejih), Naj se vidi! (razstava umetniških predmetov na okenskih policah in v izložbah), okrogle mize … In tako se zgodi TLK, ki pod skupno celostno podobo poskuša predstaviti delovanje ljubiteljskih kulturnih ustvarjalcev.

Letos je poudarek na zborovskem petju. Pevskih zborov je na Slovenskem ogromno. In večina njih je ljubiteljskih. Kako iz te množice izbrati prave?
Ogromno je res prava beseda. Najnovejša raziskava Evrope Cantat je ugotovila, da v Sloveniji v skupinah prepeva 170.000 ljudi. Tukaj ni več kaj veliko dodati … Delitve na »prave« in »neprave«, naše in vaše pa k sreči v ljubiteljski kulturi ne poznamo. V tej raznolikosti si prav vsak lahko najde nekaj zase. Ali kot pevec ali kot poslušalec.

Lahko sodelujejo tudi šolski pevski zbori?
Absolutno. In treba jih je posebej pohvaliti, kakovost šolskih zborov raste – in to je tudi velika zasluga dobrega dela, kakovostnih izobraževanj za mentorje in medresorskega sodelovanja. Da, res sem to rekla! Med JSKD-jem in Zavodom za šolstvo na področju zborovskega petja.

V okviru TLK-ja se bodo strokovnjaki pogovarjali o vplivu petja na fizično in psihično počutje ljudi. Kdor poje, slabo ne misli?
»Petje na recept« je zanimiva okrogla miza, ki smo jo pripravili 17. maja ob 19.00 v Cankarjevem domu. Z domačimi strokovnjaki in gostjo iz Nemčije, ki bo prvič v Sloveniji predstavila uspešen, mednarodno uveljavljen projekt Singing hospitals (pojoče bolnišnice), in z moderatorko Ano Tavčar bo potekal pogovor o različnih vplivih petja na človeka in na družbo – pa tudi o tem, zakaj se v Sloveniji, kjer je petje pravzaprav doma, tako malo o tem govori. Vabljeni!

Kako razumeti takšno pevsko vnemo Slovencev?
Hm. Zgodovina, tradicija, vzgoja, geni, strukturirano in kakovostno delo z mentorji in zborovodji, motivirajoč sistem izobraževanj, selekcij, tekmovanj? Kdo bi v resnici vedel. Dejstvo pa je, da to očitno radi počnemo. In to dobro.

Potemtakem, glede na število zborov, pevcev, živimo v državi, kjer se vsi skupaj počutimo in psihično in fizično na vrhuncu. In, če k temu dodava še to, da se Slovenci zelo radi ukvarjamo z rekreativnimi športi, potem se res nimamo ničesar bati?
Lepo se sliši!

Reciva, da nas je lahko manj strah ravno zaradi tega, ker je ljubiteljsko kulturno ustvarjanje neka »varnostna mreža«. V kakšnem smislu?
Ko ljudje izgubijo službo, se upokojijo, so nerazumljeni (v šoli, družini …) ali pa imajo enostavno nestimulativno/nekreativno okolje (delovno ali domače), jim ljubiteljska kultura daje možnost ustvarjalnega pobega, ustvarjanja, razvijanja talenta in jim daje možnost početi nekaj, kar imajo res radi. Spet drugim pa pomeni resno delo in razvoj talentov, ki jih sicer ne bi mogli nikoli izpiliti in živeti, ker so se poklicno usmerili v druge vode. Če skleneva: zaradi ljubiteljske kulture smo v osnovi kot posamezniki in posledično kot družba zagotovo srečnejši. In dobro bi bilo, da bi se širša javnost tega bolj zavedala in bolj cenila. Drugače nam ostanejo le še resničnostni šovi.

Ločnica med ljubiteljskim in profesionalnim pevskim zborom je pravzaprav zelo tanka. APZ Tone Tomšič, denimo. Kljub prepoznavnosti v svetu, v širši družbeni sferi, gre še vedno za ljubiteljski zbor. Ali pač ne?
TLK je nastal prav z željo, da se ljubiteljska kultura bolj jasno predstavi in odpravi predsodke, ki se je še vedno držijo. Ljubiteljski pomeni nekaj ljubiti, imeti rad. In to do te mere, da ljudje to počnejo v prostem času, ki postaja vse redkejša dobrina. Večinoma z lastnim finančnim prispevkom in predvsem, kar se meni zdi zelo pomembno, tudi v dobro drugih. V tem se ljubiteljska kultura loči od prej omenjenega rekreativnega športa. Ljubiteljska kultura ima namreč javno dostopno produkcijo, ki je v številnih krajih edino kulturno dogajanje. Ljudi povezuje, vzgaja občinstvo, razvija talente in daje možnost popolnoma novim oblikam kulturne ustvarjalnosti. Zaradi nepoznavanja ljudje dejansko velikokrat povezujejo ljubiteljsko kulturo s pomanjkanjem znanja, kar pa se ne sklada z resničnostjo. Iz množičnosti namreč skozi jasno začrtano delo JSKD-ja prek izobraževanj, raziskav, selekcij, tekmovanj in festivalov nenehno raste kakovostni vrh, ki po kakovosti ne zaostaja za tako imenovano profesionalno kulturo. Če se vrneva k zborovstvu; ni samo APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani tisti, ki stoji ob strani profesionalnemu zboru, ampak je ta vrh širok, o čemer priča Naša pesem v Mariboru, državno zborovsko tekmovanje, z novimi in novimi imeni, ki potem osvajajo lovorike po najprestižnejših tekmovanjih po vsem svetu in predstavljajo kakovostne projekte po Sloveniji. Seveda pa je ljubiteljska kultura tudi edini prostor, kjer se določene zvrsti sploh razvijajo, npr. ohranjanje nesnovne kulturne dediščine, sodobni ples …

Sam imam občutek, da je ljubiteljska kultura v resnici neprepoznana. In da tovrstne oznake prihajajo zgolj iz tega naslova?
To o neprepoznavnosti tudi po mojem mnenju do neke mere drži, čeprav si v zadnjih letih močno prizadevamo, da bi se to spremenilo. Navsezadnje je temu namenjen tudi TLK! Mislim, da ljubitelji, ki pripravljajo dogodke, veliko večino napora, energije in sredstev vložijo v produkcijo in organizacijo. Za promocijo po navadi zmanjka časa, znanja in predvsem – denarja.

Kako mi sami dojemamo ljubiteljsko kulturo? Kakšen odnos gojimo do te vrste kulturnega ustvarjanja?
Verjetno je zelo odvisno, kdo smo »mi«. Če govorimo o tisočih, ki v njej aktivno delujejo, potem bi rekla, da jo dojemajo kot način življenja, sestavni del njihove osnovne biti. Tu je še res številno občinstvo, ki to področje pozna in ceni in jo dojema kot kulturno popestritev vsakdana. Tu so tudi otroci in mladi, ki so kulturno zelo dejavni, o čemer pričajo številni naslovi Kulturna šola in statistični podatki, ki kažejo, da je v prireditve JSKD-ja vključene več kot polovica celotne osnovnošolske populacije. Vsem naštetim je ustvarjalnost zlezla pod kožo in si brez ustvarjalnega naboja življenje težko predstavljajo. Na drugi strani te medalje pa je splošen družbeni pogled, ki ljubiteljsko kulturo pogosto jemlje za samoumevno, večkrat je spregledan njen obseg, celo vidni dosežki in predvsem njen vpliv na splošno družbeno ozračje.

Saj vemo; slovenstvo se je skozi zgodovino definiralo in manifestiralo skozi kulturo, ki je vzpostavljala tukajšnjo identiteto. Kaj pa se s kulturo dogaja danes? Kje je danes njeno mesto?
Vse to v glavnem vemo in vseeno se vse prevečkrat obnašamo, kot da se nas naša kulturna zgodovina ne tiče. Menim, da je ta zavest pomembna, čeprav ni dobro spati na lovorikah. Kultura mora biti odraz časa, saj v družbi brez ustvarjalnosti, kulturnih avantur, novosti in iskanj lastnega izraza verjetno ne bi hoteli živeti. Danes, ko živimo (pre)hitro in se vse vrti okrog denarja, bi bilo še toliko pomembneje najti jasen konsenz, kaj nam kultura pomeni, kaj in kam želimo v prihodnosti. Danes je po mojem mnenju potisnjena na obrobje in kot družba ne vemo natančno, kaj bi z njo …

Kje iskati akumulatorje, ki poganjajo kulturno udejstvovanje v najširšem pomenu besede?
Dobro vprašanje! Najprej je ta akumulator notranja motivacija, želja po ustvarjanju, po kulturnem udejstvovanju. Potem pa dostopno, stimulativno okolje (šola, kulturna društva …), ki omogoča razvoj talentov. Torej, izpolnjuje različne želje in potrebe, ki pa so specifične glede na dejavnost. Ja,na mladih svet stoji. Vzgoja skozi kulturo, s kulturo in za kulturo je pravi akumulator ustvarjalne energije. JSKD vlaga ogromno energije v otroke in mlade, predvsem v izjemno kakovostna izobraževanja njihovih mentorjev, letno jih pripravimo skoraj 500 z 10.000 udeleženci. Potem pa organiziramo še festivale za vse šolske kulturne dejavnosti, kjer te skupine ali posamezniki dobijo strokovno mnenje profesionalnega selektorja. Tako poskušamo usmerjati, navduševati, vzgajati. Ti otroci in mladi bodo v prihodnosti dobro občinstvo, ustvarjalci, nekateri pa se bodo zapisali tudi profesionalni kulturi.

Mar ne postaja vsa kultura vse bolj ljubiteljska? Vsaj glede na sredstva, ki jih država namenja kulturi. No, ne glede na to; tudi ljubiteljska kultura ne more brez goriva?
To, da je za kulturo v celoti premalo denarja, je dejstvo. Mislim, da bo nekoč moralo priti do družbenega konsenza o tem, kakšno in koliko kulture »se gremo« v naši državi. Siliti profesionalne kulturnike, torej tiste, ki je kulturno delovanje njihov poklic, da životarijo, je enostavno nespodobno. Ljubiteljska kultura ima res obsežno produkcijo in dosega široko ciljno skupino. Preko sto tisoč ustvarjalcev za svoje ustvarjalno delo ne prejema nobenega plačila, to počnejo v prostem času in velikokrat vlagajo lastna sredstva, ker s tem bogatijo sebe in družbo. Gre za res pozitivno zgodbo, ki pa bi bila popolnoma nemogoča brez posluha lokalnih skupnosti in kulturnega ministrstva. Minimalna sredstva, ki se vlagajo v ljubiteljsko kulturo, so nujno potrebna, da se lahko vključujejo profesionalni mentorji in vsaj delno tudi stroški produkcije (kostume, dvorane …). Brez nič ni nič.

Sleherni kulturni delavec, če ga tako imenujeva, sleherni umetnik začenja kot ljubitelj. Kdaj ne moreva več govoriti o ljubitelju?
Ko človek od tega živi oziroma je to njegov poklic, ko tega ne počne več v svojem prostem času, ni več ljubitelj. Ljubiteljstva ne opredeljuje obseg znanja, ampak dejstvo, da to ustvarjalec počne v svojem prostem času.

Tadej Čater