Serija, ki jo je ustvaril Chris Carter in se je izkazala za gojilnico številnih vplivnih scenaristov in producentov (Vince Gilligan je ustvaril Kriva pota, Howard Gordon 24 in Homeland), je septembra 1993 zakoračila v TV-pokrajino, v kateri preganjavica in tema paranormalnega še nista bili stalnici.

Zasnova je bila preprosta: Dosjeji X so kletni, od Boga pozabljen oddelek FBI-ja, v katerem sta pristala posebni agent Fox Mulder (David Duchovny), idealist, obseden z idejo vsega paranormalnega, in pragmatična Dana Scully (Gillian Anderson), ki uporno išče prizemljene odgovore na visokoleteče teorije svojega partnerja. Med "pošasti tedna" (krvosesi, mutanti v kanalizaciji, telepati, ipd.) je bil vpleten širši zgodbeni lok o vladni zaroti, ki prikriva vesoljsko invazijo in kolonizacijo Zemlje. Nekje v ozadju je bila ves čas še privlačnost med glavnima junakoma in drobci njunih osebnih zgodovin (Mulder je bil z lovom na Nezemljane obseden, ker je verjel, da so ugrabili njegovo sestro.) Sporočilo je bilo nedvoumno: Ne zaupaj nikomur (Trust no one). Vzdušje preganjavice in skrivnostnosti, s katerim je popkultura danes zasičena, je daljnega leta 1993 predstavljalo svojevrsten novum, prav tako kot tudi dejstvo, da se je lahko tako "geekovska" serija v predinternetni dobi suvereno zavihtela v mainstream.

V pregledih prelomnih TV-serij, ki so na naše male zaslone pripeljale moralno večplastne like in kompleksne pripovedne načine, je vpliv Dosjejev X v zadnjih desetletjih večinoma ostal spregledan. Nadaljevanka se je rodila v času razcveta TV-dram, zasidranih okrog delovnega mesta (Urgenca, Chicago Hope, Zakon & red, Zakon v Los Angelesu); Dosjeji X so temu modelu sledili (delovno mesto: FBI), obenem pa od njega radikalno odstopali: agenta Mulder in Scully sta iz tedna v teden odkrivala zlovešči, skriti obraz Amerike, njenih prihuljenih pošasti in (sicer iz sezone v sezono manj razumljivih) zarot globoke države. Ne pozabimo, da se Dosjeji X niso ukvarjali le z volkodlaki in stvori, ki se skrivajo pod posteljo, ampak tudi z dolgoročnimi posledicami ameriških spletk v hladni vojni in sistemskega prikrivanja resnice pred državljani. V tem kontekstu vse režeče nakaze niso bile drugega kot manifestacija izrojenega tkiva družbe.

Dosjeji X seveda tudi niso bili prvi popkulturni izdelek, kritičen do ameriške zunanje politike – a zavedati se je treba, da je serija uspeh ameriških naprezanj v hladni vojni pod vprašaj postavljala v zgodnjih devetdesetih, torej relativno kmalu po izteku tega konflikta.

Sorodna novica Gillian Anderson bi oživila lik Dane Scully le pod pogojem, da bi bila serija manj seksistična

Findesièclovska tesnoba
Serija je bila v ZDA na sporedu med letoma 1993 in 2002. Prvi film smo dobili leta 1998, drugega deset let pozneje; še dve zapozneli sezoni sta nastali v letih 2016 in 2018. Jasno je, da so Dosjeji X prototipska serija devetdesetih, eno najčistejših utelešenj svojega časa, ki ga je močno obarvala findesièclovska razbolenost, vzdušje negotovosti in letargije v obdobju prehoda in konca. V isti sapi so Dosjeji X v marsikaterem pogledu nadčasovni in danes enako aktualni kot pred tridesetimi leti. Nadaljevanka je bila na vrhuncu priljubljenosti v poznih devetdesetih, torej v času razmaha medmrežja, kjer so se se oboževalci serije, samooklicani "X-Philes" (X-fili), tudi izdatno družili: prvič so vzniknili forumi, fanfikcija, fanclubi, tematske spletne strani (praviloma v strupeno zeleni barvi na črni podlagi) in številni drugi fenomeni, ki so danes samoumevne stalnice internetne kulture.

Kako odmerjati grozo v tedenskih odmerkih?
Čeprav imajo v televizijski pokrajini ne samo jasne naslednike, ampak tudi predhodnike. Chris Carter je kot eno od svojih glavnih refrenc vedno navajal obskurno serijo Kolchak: The Night Stalker (1974–75), v kateri je časopisni poročevalec Kolchak preiskoval skrivnostne primere, pogosto take, kjer so bili storilci nadnaravnega izvora. Prav Kolchak je bila serija, piše kritičarka Emily St. James, ki je razrešila kontradikcijo grozljivke v serialnem formatu: tv-serija narekuje vsakokratno vračanje k statusu quo; jasno je, da svojega glavnega junaka vsaj pred koncem sezone ne more ubiti. Žanr grozljivke, po drugi plati, potrebuje oprijemljivo nevarnost za protagonista. Kolchak – in po njegovem vzoru Dosjeji X – ta gordijski vozel presekajo: vsakokratna "pošast tedna" je poražena, naš junak brez izjeme preživi, a zdaj obtežen z novim eksistencialnim bremenom, z zavestjo, da se pod tanko opno vsakdana skrivajo neizrekljive grozote. Ne glede na to, ali sta skrivnostnemu primeru prišla do dna ali ne, sta se morala Mulder in Scully redno spoprijamati z najgrozljivejšo med vsemi resnicami – tema je povsod okrog nas, a družba od nje odvrača pogled.

Sorodna novica "Televizijske nadaljevanke so bile za generacijo milenijcev oblika sekundarne socializacije"

"Shipping": fenomen, ki se je rodil z Mulderjem in Scully
Drugi pomembni vpliv za Dosjeje X prihaja z druge žanrske skrajnosti – to je bila komična drama Delo na črno (Moonlighting, 1985–89). Dinamika med detektivom in detektivko (v primeru Dela na črno sta bila to Bruce WIllis in Cybill Shepherd), ki se neprestano pričkata, a s tem le slabo prikrivata močno medsebojno kemijo, je matrica, ki je nase priklenila tudi horde oboževalcev Dosjejev X – še toliko bolj, ker protagonistoma te silne vzajemne privlačnosti nikakor ni uspelo ozavestiti. Mimogrede: korenine danes priljubljenega fenomena t. i. "shippinga", torej fiksacije na romantični potencial dveh glavnih junakov v seriji, segajo ravno k Dosjejem X. X-fili so se na spletnih forumih kaj hitro razdelili na protiromantike (ang. noromos), ki so hoteli diskutirati le o Nezemljanih in teorijah zarote, ter na "shipperje" (skrajšano iz ang. relationshippers); ti so prežali na vsak pomenljiv pogled ali napeto tišino, ki naj bi pričala o neusahljivi ljubezni med agentoma. (Seveda ni treba posebej omenjati, da so se drug drugemu neusmiljeno rogali.) Dosjeji X niso bili ne prva in ne zadnja serija, ob kateri so gledalci vlagali ogromno energije v potencialni odnos med glavnima likoma, se je pa termin "shipper" po zaslugi te serije iz zaprtega kroga X-filov razširil tudi na druge fandome, pa naj so bili to gledalci Buffy, ubijalke vampirjev, Harryja Potterja ali česa tretjega. Danes je to vseprisoten izraz v popkulturi, ki ga boste našli tudi v marsikaterem slovarju.

Učna ura Davida Lyncha
Nemogoče je spregledati tudi pečat, ki ga je na Dosjejih X pustil morda največji kult z začetka devetdesetih: Twin Peaks (1990–91). Ker sta si nadaljevanki sledili skoraj v sosledju, so prvi recenzenti definitivno vlekli vzporednice med Dosjeji X in nelagodnim občutkom tujosti, ki ga je v Twin Peaksu ustvaril David Lynch. Najočitnejše podobnosti so že na površju: v Twin Peaksu se je moral poštirkani agent FBI-ja (Kyle MacLachlan) podati v osrčje grozot, ki jih skriva ruralna Amerika. Lynch ostaja neprekosljiv v svoji sposobnosti destabilizacije gledalčevega občutka za resničnost – in čeprav se Dosjeji X niso na tako očiten način spogledovali z atributi žajfnice, pa sta obe nadaljevanki zavestno razvijali prepoznaven vizualni slog. Dosjeji X so v mainstreamu zasidrani veliko trdneje kot Twin Peaks, zato je toliko bolj impresivno, da se številni prizori bolj kot na dialog naslanjajo na filmski jezik in atmosfero.

Pripovedni prijemi Dosjejev X so pozneje postali model za celoten žanr: po eni strani je serija nizala epizodne, zaokrožene dele, ki so se osredinjali na "pošast tedna", iz sezone v sezono pa je bilo mednje vpletenih vse več delov, ki so nadaljevali rdečo nit o tem, kako so ZDA (v sodelovanju z nekaterimi drugimi državami) sistematično prikrivale nezemljansko kolonizacijo sveta. Ta mitologija je skozi leta postajala vse bolj protislovna in zapletena, in težko je bilo spregledati absurd tega, da sta Mulder in Scully lahko en teden razkrila detajle svetovne zarote, naslednji teden pa spet preganjala chupacabro. Vseeno pa je takšno razmerje med samostojnimi epizodami in krovno tematiko postala standard za številne serije v polju znanstvene fantastike (Supernatural), fantazije (Buffy, ubijalka vampirjev) in grozljivk, pa tudi mainstreama (npr. The Mentalist). Mitologija šova, ki jo je bilo treba rekonstruirati po drobcih, je ustvarila tudi novo povpraševanje: oboževalci so hoteli imeti "za študijske potrebe" epizode ves čas na razpolago, kar je pomenilo, da je studio 20th Century Fox lahko po tekočem traku prodajal komplete VHS-kaset v lično zapakiranih škatlah.

Morda najbolj dvorezen meč vpliva Dosjejev X na našo kolektivno zavest je bila popularizacija paranoje. Chris Carter je skozi glavna vrata v svoj svet spustil teorije zarot, skrivnostne kulte in mahinacije vplivnih korporacij, ki imajo zaledje pri političnem vrhu. V desetletjih, ki so sledila, ta diskurz ni poselil samo televizijskih in filmskih pokrajin – na trenutke se zdi, da so Dosjeji X napovedovali paranoični zeitgeist, v katerem je ameriški predsednik lahko (upravičeno) osumljen skrivnega spletkarjenja s tujimi vladami, in v katerem se po spletu vrtinčijo nepregledne količine absurdnih teorij. "Tajna invazija Nezemljanov" je v primerjavi z njimi še relativno pohlevna hipoteza. Na trenutke se zdi, da se v najbolj nezaslišanih obratih Dosjejev X skriva preroško zrno, svarilo pred kolektivnim zdrsom v blaznost, ki ga je bilo zaradi zgodbenega loka o "malih zelenih možeh" čisto prelahko spregledati.

Kar je bilo staro, bo spet novo
Ker popkultura še ni srečala fenomena, iz katerega ne bi skušala iztisniti vse do zadnje kaplje življenja, je Chris Carter marca letos napovedal, da se Dosjejem X obeta ponovni zagon. "Obstaja apetit po novih epizodah – treba je le še ugotoviti, kako se tega lotiti", je komentiral za The Hollywood Reporter. Po prvih poročilih bo vajeti predal režiserju Ryanu Cooglerju (Črni panter), David Duchovny in Gillian Anderson pa pri t. i. "rebootu" ne bosta sodelovala.