Karpo Godina se je rodil 1943 v Skopju. Sredi 60. let 20. stoletja je posnel serijo kratkih eksperimentalnih filmov in z njimi uspešno gostoval po jugoslovanskih festivalih. Na pot profesionalne filmske produkcije je vstopil leta 1968, ko ga je Želimir Žilnik kot direktorja fotografije, snemalca in montažerja povabil k filmu Zgodnja dela (Rani radovi), ki je pozneje slavil na Berlinskem filmskem festivalu.

Svoj prvi celovečerec Splav meduze je Godina posnel leta 1980 – film podpisuje kot režiser, direktor fotografije, snemalec in montažer.

Za svoje delo je Godina prejel več kakor 40 najpomembnejših domačih in tujih nagrad, med njimi leta 2006 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Sedem let pozneje je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo, leta 2018, ko je bila tudi njegova retrospektiva v newyorški Momi, pa je prejel še Štigličevo nagrado Društva slovenskih režiserjev in režiserk za življenjsko delo. Istega leta mu je Mestna občina Ljubljana podelila Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Leto zatem pa mu je Združenje filmskih snemalcev Slovenije podelilo nagrado Iris za življenjsko delo.

Omeniti je treba tudi njegovo pedagoško delo – na AGRFT-ju je poučeval najprej filmsko režijo, pozneje pa predmet Filmska in TV-kamera in tako odigral pomembno vlogo pri usposabljanju novih filmskih generacij.

Njegov filmski opus obsega kratke filme, kot so Piknik v nedeljo, Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in O ljubezenskih veščinah ali Film s 14441 sličicami, ter celovečerce že omenjeni Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica in Umetni raj.

Zgodbe o likih, ki pogumno kljubujejo uniformiranosti
Ko so mu pred leti podelili Štigličevo nagrado, so v utemeljitvi zapisali, da so ti filmi pomemben del slovenske, pa tudi evropske filmske dediščine. Predvajali so jih na večini najprestižnejših filmskih festivalov – Umetni raj med drugim tudi v uradnem programu Cannesa – in na mnogih retrospektivah po vsem svetu.

"Karpo je bil, je in bo povsod, kjer je film: v kinoteki, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, na Liffu v Cankarjevem domu, na filmskih festivalih po Evropi, na premierah debitantov in na retrospektivah starejših kolegov; vselej je tam, kjer je slovenski film. Njegova predanost filmu je popolna in nam vsem za vzor," so med drugim zapisali. In še: "Karpovi liki posameznikov pogumno kljubujejo času, avtoritetam in uniformiranosti; njegovi filmi s provokativnostjo, ki je vselej tudi duhovita, z drzno kompozicijo kadrov in montažo ter z veseljem do eksperimentiranja in raziskovanja filmske forme še danes navdihujejo mlajše generacije filmskih avtorjev in gledalcev in so obenem še zmeraj nadvse aktualni."

Nagrado Darka Bratine, ki jo je cineastu leta 2012 podelili Kinoatelje, pa so zapisali, da se opus Karpa Godine od ljubiteljskih začetkov pa do zrelih del odlikuje po stilistični tankočutnosti in drznem eksperimentiranju, ki ju avtor uveljavlja kot nerazdružljivi vrednoti. "Na isti način opazuje družbo, pri čemer poetične ravni nikoli ne ločuje od politične. S tem doseže svojevrstno osebno ekspresijo, ki jo označuje tako ironična distanca kot iskreno sočutje do človeka v večkulturnem prostoru."