Po kriminalni drami Zadnji udarec se tokrat vrača s komedijo Scoop (Zajemalka), v kateri se ob režiserju in Johanssonovi v glavnih vlogah pojavita še Hugh Jackman in Ian McShane. Muza in režiser prvega zasledujeta po namigu drugega, da je prvi množični morilec, čemur pa Allen in Johanssonova izmenično ne verjameta.

Pogreti dovtipi niso več tako učinkoviti
Kritiki, ki so ta film že videli, so ga pohvalili, čeprav niso najbolj navdušeni nad recikliranjem dovtipov, ki jih je režiser uporabil že v svojih starejših izdelkih. Šale so veliko smešnejše sveže kot pogrete, so okrcali veterana, ki pa je v Scoop kljub temu uspel zaviti nekaj besednih iger in izjav, po katerih je tako poznan. Med črnohumornimi izjavami bo dovolj nejevernih pogledov in smeha verjetno deležno pripovedovanje o tem, kako se je Allenov junak sicer rodil židovskega prepričanja, a se je nato spreobrnil v nacizem. Povsem običajna ni niti izjava o tem, kako za moškega, ki ga zasledujeta zaradi suma o množičnih umorih, ne verjame, da bi bil sposoben ubiti več ljudi. "No, mogoče kvečjemu enega," popusti za mišjo dlako.

Lahko čarovnik in študentka rešita uganko?
Allena in Johanssonovo v filmu sicer združi čarovniški nastop, ki ga upodablja Allenov lik. Ta med občinstvom izbere prav mlado ameriško študentko novinarstva, da bi mu pomagala izvesti enega izmed trikov, a jo v čaroviškem zaboju obišče duh, ki je na poti v posmrtno življenje dobil vroči namig o tem, kdo naj bi bil množični morilec. Ker skrivnosti noče pustiti pri miru, jo zaupa Johanssonovi, ki se nato z ostarelim čarovnikom poda na reševanje uganke.

Preigravanje stereotipov
V Zajemalki Allen preigra vse stereotipe, ki jih tako rad uporablja v svojih filmih. Sondra (Scarlett Johansson) je pametna, a zmedena ameriška blondinka, ki nemudoma pade pod vpliv svoje "ptice roparice". Sid (Woody Allen) je star tretjerazredni čarovnik, ki ne zna govoriti drugače kot v oguljenih frazah ter narediti preskoka med življenjem na odru in v zasebnosti, ampak vsakega, ki ga sreča, obravnava kot občinstvo.

Allenu pa je tako kot v starejših filmih uspelo posneti romantično podobo Londona, kot je to tako dolgo počel z Manhattnom. Anglija, ki jo spoznajo gledalci njegovih zadnjih dveh filmov, je idealna, s prikupnimi notranjimi prostori in prijaznim okoljem, v katerem kar mrgoli parkov in vrtov, po katerih se obiskovalci sprehajajo ob zvokih klasične glasbe.