Asghar Farhadi ni samo eden najuglednejših in mednarodno priznanih iranskih režiserjev v zgodovini, je tudi član majhne, izbrane skupinice dvakratnih dobitnikov tujejezičnega oskarja (v njej so denimo še Akira Kurosawa, Ingmar Bergman in Federico Fellini). Akademija ga je leta 2012 nagradila za intimno dramo Ločitev in lani za Trgovskega potnika. Njegovi fimi predstavljajo mikrokozmos sodobnega Irana, preslikan na odnose v zakonu, v družbi, med razredi in med spoloma. To pravzaprav ni v kontradikciji s podatkom, da pogosto snema v tujini – Preteklost (2013) z Bérénice Bejo v glavni vlogi je denimo nastala v Franciji, novi celovečerec pa je postavljen v špansko okolje in se ponaša z najslavnejšo živečo trojico španskih in argentinskih igralcev v glavnih vlogah: Javier Bardem, Penelope Cruz in Ricardo Darin.

Iran in Španija imata pravzaprav ogromno skupnega
Farhadi se zaveda, da imajo tako filmski kritiki kot tudi širša javnost pogosto odpor do režiserjev, ki si izberejo neko tujo državo in skušajo v tem novem okolju posneti film. "Raje bi videli, da snemaš samo v svoji domovini," je pripomnil med včerajšnjim pogovorom z novinarji v Sarajevu, dan po festivalski premieri njegovega novega filma Vsi vejo (Todos lo saben). "Kadar snemam v tujini, skušam biti izredno pazljiv, da snemam samo zgodbe o skupnih, stičnih točkah evropske družbe z iransko. V Franciji denimo ne morem posneti filma o kar kateri koli temi, ker stvari pač ne poznam dovolj poglobljeno. Lahko pa spletem zgodbo o ljudeh in njihovih medsebojnih odnosih – na to se spoznam. Na več potovanjih sem ugotovil, kako blizu je v kulturnem pogledu Španija Iranu. Odnosi znotraj družine so precej podobni kot pri nas; Španijo opredeljuje nekakšna harmonija med modernostjo in tradicijo, ki je prisotna tudi v Iranu. Še posebej to velja za jug Španije; blizu mi je njihov "južnjaški" duh. Politično gre seveda za čisto drugačno okolje: Španija je demokratična, svobodna družba, česar za Iran ne moremo trditi."

Da bo Vsi vejo "španski" film, mu je bilo jasno že od samega začetka. Na idejo za zgodbo je pred približno 15 leti naletel ravno med družinskim popotovanjem po Iberskem polotoku. "Na lastne oči sem videl in občutil življenje v majhnih španskih vasicah. S hčerko sva naletela na kraj, ki je bil polepljen s plakati o pogrešani deklici. Tolmač nama je pojasnil, da so jo ugrabili. Na hčerko je imela ta zgodba ogromen vpliv; celo pot me je spraševala o deklici in o tem, kaj se ji je zgodilo. Začela me je zanimati misel, kaj se zgodi z dinamiko v družini, če en njen član izgine na tak način."

Krizne situacije razkrivajo značaj
Da lahko sploh začne gnesti snov za nov film, Farhadi potrebuje "krizno situacijo", kot to opiše sam. "Če pet ljudi, ki se med seboj ne poznajo, stopi v dvigalo in se odpelje do petega nadstropja, ne bodo izvedeli nič drug o drugem, če gre vse gladko. Če pa se dvigalo za dvajset minut zatakne med drugim in tretjim nadstropjem, bodo izvedeli veliko o sotrpinih. Ko rečem, da potrebujem krizo, s tem mislim, da je naravni in mirni tok življenja treba na neki točki prekiniti. To nam ponudi priložnost, da se bolje spoznamo."

Kaj je tisto, kar "vsi vejo"?
Na tej točki je verjetno treba vsaj na kratko podati sinopsis družinske drame Vsi vejo, ki se odkrito spogleduje s prijemi žanrskega filma. Po dolgih letih življenja v Argentini se Laura (Penelope Cruz) z otrokoma vrača v rodno špansko vasico, kjer se pripravljajo na poroko njene sestre Ane (Inma Cuesta); Laurin mož Alejandro (Ricardo Darin) je zaradi "službenih obveznosti" ostal doma. Ponovnega snidenja je iskreno vesela cela španska veja velike družine, vključno z Laurino nekdanjo ljubeznijo, vinarjem Pacom (Javier Bardem). Ko na večer svatbe med nočnimi bakanalijami zmanjka elektrike, se najprej zdi, da je bil izpad zgolj posledica močne nevihte – dokler se ne izkaže, da je v tej kratki zatemnitvi neznano kam izginila Laurina najstniška hčerka Irene (Carla Campra). Naslednji dan začnejo prihajati sporočila ugrabiteljev. V značilni maniri Farhadijevih filmov bomo postopoma razpletali niti pokopanih skrivnosti, ki odpirajo globoke moralne dileme in družinsko zgodovino spremenijo v srhljivko. Pojavi se seveda tudi vprašanje, v kolikšni meri lahko vprašanja denarja, zasebne lastnine in družbenega statusa zasejejo razkol med ljudi.

Za fotografijo je poskrbel stalni Almodovarjev sodelavec Jose Luis Alcaine, ki špansko pokrajino in vaško življenje posname bolj ali manj v skladu z barvitimi klišeji filmskega izročila (na trenutke se približamo celo estetiki neštetih romantičnih komedij, ki se odvijajo pred karikirano telegenično kuliso Provanse ali Toskane). Film ima bolj izraženo vizualno noto kot kateri koli Farhadijev izdelek do zdaj.

Posebej je izpostavljeno tudi vprašanje razredne pripadnosti: ko se položaj zaostri, se izkaže, da družina nekdanjih veleposestnikov še vedno zviška gleda na Paca, ki je "samo" sin njihovega nekdanjega oskrbnika. "V številnih državah obstaja latenten boj med družbenimi razredi," je prepričan Farhadi. "V naprednejših skupnostih skušajo to skrivati, a še vedno obstaja. Soljudi še vedno presojajo po njihovem izvoru. Domneval sem, da ni v Španiji nič drugače, kar sem skušal postaviti v ospredje filma."

Penelope Cruz kot ranjena volkulja
Zvezdniška igralska zasedba filma menda ni posledica tega, da bi režiser zavestno skušal dobiti najslavnejše obraze španske oz. argentinske kinematografije. "Od samega začetka sem vedel, kdo bodo moji protagonisti, ker sem se z njimi dogovoril že pred petimi leti. Nisem jih izbral, ker so zvezde, ampak zato, ker mi je blizu njihov način igre. Ogledali so si vse moje dosedanje filme in razumeli, kakšen pristop potrebujem od njih. Hotel sem, da se čim bolj približajo resničnemu življenju. Tak pristop ima dandanes ogromno filmov - uporabljajo različne prijeme, na primer to, da si liki ves čas skačejo v besedo in podobno; ampak s tem, da tako pretiravajo, jih spet zanese v umetelnost."

Da bi jih pripravil do neumetelne naravnosti, se Farhadi s svojimi igralci praviloma pogovarja samo o njihovih likih, preteklosti in odnosih do bližnjih, ne pa tudi o vodilnih temah ali osnovni poanti cele zgodbe. "Vsakemu od protagonistov sem dal ključ, ki jim je pomagal razumeti njihov lik. Ricardo Darin me je na primer spraševal, zakaj se njegov lik ne more in ne more odločiti, kako ukrepati v zvezi z ugrabitvijo njegove hčerke. Alejandro je globoko veren človek in za take ljudi po navadi velja, da lažje sprejmejo težke odločitve. Prav zato sem hotel vpeljati paradoks – vernega človeka, ki ga navdajajo sumi in dvom. Ključ do njegove vloge je Shakespearjev Hamlet – od takrat naprej si je predstavljal, da je nekakšen španski Hamlet. Stari oče rodbine naj bi bil podoben trmastemu kralju Learu, ki je v preteklosti po neumnem povzročil ogromno težav za celo družino.

Model za Penelope je bila volkulja, ki je izgubila svoje mladiče. Skrbelo me je, da bi jo lahko povleklo v lik obupane, stalno objokane ženske, potreboval pa sem nekaj čisto drugega. V vseh pogledih je morala biti podobna volkulji: še ko se zvije na postelji ali kavču, poskuša posnemati žival. Ohranila je tudi agresivno plat, veliko kričanja. Javier, nasprotno, se je moral preleviti v petdesetletnega otroka, preprostega moža, ki se rad šali in igra z bližnjimi."

Televizija je kriva za našo zdesetkano pozornost
Farhadi se je zavestno odločil za dolg uvod, ki nam predstavi posamezne člane rodbine in njihove medsebojne odnose. "Dandanes se gledalci hitro naveličajo, utrudijo – to pa zato, ker nenehno gledajo televizijske serije. Nadaljevanke ti ne dajo časa, da bi zares razmišljal o tem, kar gledaš, ker te kar naprej zasuvajo z novimi zapleti in dogodki. Potegnejo te vase in te zasvojijo – tudi sam jih veliko gledam – a ne pustijo ti časa za razmislek, podobno kot vlakec smrti v zabaviščnem parku. Zaradi serij smo se tudi filmarji navadili, da moramo uvodno, predstavitveno etapo filma zaključiti na hitro. Sam se namerno odločam za dolgo ekspozicijo, v kateri predstavim svoje like; gledalca pritegnem z dinamičnimi prizori, v katerih je veliko gibanja."

Ujetniki časa
Še en razlog je, zakaj morate biti prve pol ure filma še posebej pozorni. Režiser namigne takole: "Proti koncu filma se v mislih pogosto vračamo na začetek in v njem iščemo skrite namige, simbole." V Vsi vejo morate biti denimo pozorni na sicer nebistven prizor, v katerem Bardem pojasni razliko med zmečkanim grozdjem in vinom – razlika je čas, pravi. To je pomenljivo – tako kot je pomenljivo, da je prvi prizor filma prizor goloba, ki se je ujel v uro v cerkvenem zvoniku. Cerkev nakazuje, da bo imela religija v nadaljevanju določeno vlogo. Ko sem bil otrok, sem opazoval ptičke v urah s kukavico in mislil, da so ujetniki časa. Ljudje smo ujetniki časa, je sporočilo tega prizora."

Iz Sarajeva,