Romantična komedija, ki je nastala v produkciji RTV Slovenija in produkcijske hiše Aatalanta, je v kinematografe prišla 27. februarja in z zgodbo o Veri, ženski srednjih let, ki se ustraši tega, da se ji v življenju ne more zgoditi nič zabavnega več, prvi konec tedna v kinematografe privabila toliko gledalcev kot nobena druga aktualna filmska projekcija. Na 16. festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je bil film predstavljen premierno, pa si je film prislužil posebno omembo žirije za »postavljanje novih mej z oblikovanjem pronicljive in inteligentne zabave za širšo publiko«.

Gre za celovečerni prvenec Barbare Zemljič, ki je po knjižni uspešnici Dese Muck napisala tudi scenarij. Osrednjo vlogo Vere je pisala z mislijo na Janjo Majzelj, ki je medicinsko sestro, ki si želi pobegniti svoji vlogi zgolj matere, žene in gospodinje, odigrala odlično.

Čestitke za Paniko. Podatki za prvi teden predvajanja kažejo, da je bil film najbolj gledan film prejšnji konec tedna. Ste to pričakovali? Panika nadaljuje dobro gledanost zadnjih slovenskih filmov (Razredni sovražnik, Gremo mi po svoje).

Hvala. Iskreno? Nisem. Zelo sem vesela, da je zadnja tri leta novi val slovenskega filma prebudil toliko slovenskih gledalk in gledalcev, da so se odpravili v kino, saj imajo kaj videti. Slovenski film je res kakovosten in si zasluži priložnost, ne zgolj a priori kritike. Menim, da mora poleg dobrega filma sovpadati veliko dejavnikov, ki prispevajo (ali pa ne) h gledanosti, med drugim tudi, koliko denarja je namenjeno promociji (glede na to, da film Panika v osnovi ni bil namenjen kinodistribuciji, ga ni bilo veliko …), pojavi se vprašanje, kaj ponuja vzporedna tuja filmska produkcija v kinematografih, kakšne so vremenske razmere v tistem času (nekatera obdobja so prijaznejša do obiska kina kot topla pomlad, ki kliče vrtičkarje in športnike v naravo …), kakšnega žanra je film … Sama sem na primer slišala ogromno pohval o filmu Moj nečak Zoran in ker sem bila na dopustu prve tri tedne predvajanj, se že cel teden trudim ujeti edini termin ob 15.15 v Koloseju …, pa mi ne uspe. Ob tej uri je skoraj tako, kot da filma ne bi bilo v kinu. Seveda sem izjemno vesela, ker je občinstvo Paniko tako lepo sprejelo; opazovati dolge vrste pred blagajno ter polne dvorane Slovencev, ki se krohotajo, jočejo in tudi na glas komentirajo film, je izjemen občutek in darilo po dveh in pol letih dela.
Film ste posneli lani. Ali zdaj na to "paniko" okoli Panike gledate z distanco, ker ste svoje delo dejansko opravili že veliko prej, ali pa je vznemirjenje še vedno veliko, saj gre za vaš prvi celovečerni film?
Moram reči, da sem prvič v življenju mirna ob projekcijah, brez treme, kar morda lahko pripišem tudi hormonom (smeh), predvsem pa tako čudovito odprtemu občinstvu, ki si dovoli, da se jih film tudi emotivno dotakne. Tega ne morem niti ne želim spremljati z distance, zato bi raje rekla, da sem prejela najlepše možno darilo, kar v meni ne vzbuja vznemirjenosti, temveč srečo, zadovoljstvo in ganjenost, pa tudi potrditev in navdih za nadaljnje delo.
Kako ste se lotili projekta preobrazbe romana Dese Muck v filmski projekt? Vsi pravijo, da ste odlično prenesli vsebino na velika platna, kar je bil gotovo zelo zahteven projekt? Kako ste pri tem sodelovali z Deso?
Pisanje scenarija po romanu zahteva strnjeno scenaristično strukturo, aktivne like, krčenje števila lokacij in likov, žanrsko pa plastenje več tipov humorja. Glede na izjemno karakterizacijo likov sem imela več težav s tem, kaj vreči ven, da ne presežem dolžine 100 minut, in kako ostati v žanru romantične komedije glede na dramatični prelom, ki ga knjiga ponuja. Glede na to, da je roman Panika knjižna uspešnica in najbolj izposojani slovenski roman za odrasle že od 2003, breme adaptacije romana v scenarij že zaradi pričakovanj nikakor ni bil mačji kašelj, saj slabega filma po odmevni literarni predlogi ni težko narediti. Adaptacije sem se v osnovi lotila tako, kot se lotim pisanja katerega koli scenarija. Večino časa sem porabila za postavljanje ogrodja, strukture zgodbe, glede na to, da je RTV Slovenija določila žanr romantične komedije, sem se z redukcijami knjige v scenarij in pozneje z režijskimi prijemi ukvarjala znotraj teh omejitev in žanrskih orodij. Moja ključna odločitev je bila, da to ni film o ljubezenskem trikotniku, temveč o ženski, ki gre skozi osebno preobrazbo in se skozi iskanje potrditve in ljubezni zunaj sebe nauči imeti rada samo sebe zares ter tako zapolni “tisto luknjo”, ki ti je ne more nihče drug. Z Deso se o scenariju nisva pogovarjali. Napisala je za crknit duhovito knjigo, RTV Slovenija je odkupila

avtorske pravice, želeli so, da po knjigi napišem scenarij, tega sem se lotila z znanjem, izkušnjami in humorjem, ki ga premorem. Ne glede na izjemno spoštovanje, ki ga čutim do Dese, sem se takoj odločila, da za scenarij in režijo prevzamem odločitve in s tem odgovornost v celoti, torej da ni časa in prostora za razna preverjanja, ali ji bo to ali ono všeč. Menim, da poklici na vodilnih funkcijah ne dovoljujejo všečnosti v smislu ugajanja drugim in da taki poskusi tudi ne prinesejo dobrih rezultatov. Scenarij je tako videla šele v zadnji, končni obliki in razen snemalnega dne na terapiji pri nastajanju filma nisva sodelovali, ji je pa film tako všeč, da je rekla, da je preverila, ali ni slučajno sinhroniziran, tako zelo neslovensko dober naj bi bil, kar mi veliko pomeni.
Večkrat se poudarili, da niste želeli, da bi Vera izpadla tepka. Njeno postavljanje vsega, kar ima, na kocko zaradi hipnega občutka strasti in ljubezni se mogoče komu (beri moškim) zdi naivno, ampak v bistvu je zelo življenjsko. Zdi se, da je ta tempo, v katerem živimo, neusmiljen za občutenje samega sebe, sploh pri ženskah, ki so v veliko primerih zelo obremenjene: morajo biti uspešne v službi, super mame, ljubice, prijateljice, hčerke in ... In točno to se zgodi Veri: da pride do preloma v njej. Svet je siv, čeprav bi želeli, da bi bil črno-bel?
Moški se že kar konkretno pritožujejo ob kategoriziranju filma kot ženskega. Ravno tako se smejejo, čustvujejo in doživljajo kot me. Mnogi se najdejo v stavku, ki ga je izrekel filmski kolega: mi vsi smo en Rudi. Kdo je pa tudi Mitja, dodam sama, ki ne premore nič več ljubezni do sebe kot Vera, saj ravno tako potrebuje stalno zunanjo potrditev od žensk. Menim, da je film življenjski, ker so liki večplastni in z napakami, moškim, ki se zdi Verino obnašanje naivno, bi postavila vprašanje, ki ga je izrekla že Desa: kaj potlej menijo o moških, ki zapravijo vse svoje premoženje za veliko mlajšo ljubico? Sama menim, da je svet kompleksen in raznobarven, črno-belega sveta si ne bi želela.
S sestro sta uspešen igralsko-režiserski duo, vaš partner je prav tako režiser. Predvidevam, da je vaše delo tema številnih pogovorov med vami, vas to kdaj obremenjuje ali vam je kažipot pri ustvarjanju?
S sestro sva do zdaj zelo malo ustvarjali skupaj, tako da bi prej rekla, da imava vsaka svojo poklicno kariero, na kateri upam, da se bodo najine poti še kdaj križale, ker je bilo tokratno sodelovanje zelo plodno in ker jo kot igralko izjemno cenim. Enako bi dejala za partnerja, saj nama občasno poklicno sodelovanje uspe v obliki scenaristka/režiser ali pa režiserka/producent, obe izkušnji sta se izkazali za konstruktivni in presežni. Je pa res, da je poklic režiserja/-ke poklicanost, torej prežetost z načinom življenja, ki ga delim tudi z mnogimi prijatelji/-cami umetniki in me vedno znova navdihuje in izpolnjuje.
Ste ena redkih režiserk pri nas. Zakaj se po vašem mnenju za ta poklic ne odloči več deklet: je težava nasploh precej trd kruh v filmskem poklicu ali to, da se poklic režiserja še vedno ima za moški poklic?
Namesto kruha za zdaj država za slovenski film še vedno nameni drobtinice in večino časa se dokazujem, da nisem po pomoti zatavala v ta opevano moški poklic.
Menim, da se za ta poklic odloči kar veliko deklet in žensk, vprašanje je, koliko se jim uspe prebiti in zakaj so številke tako nizke. Glejte, po trendu Evropske unije, ki zadnjih deset let preverja statistične podatke o tem, koliko žensk ali moških je režiralo na primer nadaljevanke, filme, dokumentarce itd. v določenih državah, je statistika skrb vzbujajoča in predvsem norveške države si aktivno prizadevajo za tako imenovano žensko kvoto, ki bi omogočila 50-odstotno udejstvovanje žensk režiserk v primerjavi z moškimi. Ko podatek na primer pokaže, da je ženska režirala med 0-8 odstotki projektov, je to tako ekstremno malo, da močno dvomim, da smo ženske manj talentirane. Sama sem za kakovost dela ne glede na spol, hkrati pa moram priznati, da sem hkrati že navajena, da se moram veliko bolj dokazati zaradi svojega spola tako pri moških kot ženskah, morda gre za priučeno idejo, da je moška avtoriteta pomembnejša … ne vem. Samostojne delavke v kulturi s poklicem režiserke smo ranljiva skupina zaradi več razlogov, eden izmed njih je zagotovo nezdružljivost zahtevnosti poklica in materinstva, pri čemer država pri tem ni ravno spodbudna. Zakaj pa je v politiki ali na katerih koli drugih vodilnih položajih tako malo žensk? Zakaj smo ženske na istih delovnih mestih še vedno velikokrat plačane do 30 % manj, čeprav je med njimi veliko mater samohranilk? Ideja neenakopravnega ločevanja po spolu, rasi veroizpovedi, spolni usmerjenosti … ni stvar odločitve ranljive skupine, temveč državna podpora in podpora njenih institucij neenakopravnosti.
Najprej ste doštudirali filozofijo, potem pa še režijo. Koliko vam je študij filozofije v pomoč pri vašem režiserskem delu? Je bila filozofija samo spotting do filma, ne nazadnje ste tudi diplomirali na temo filma?
Študij filozofije mi je dal ponižnost samopreizpraševanja lastnih vrednot in idej, splošno razgledanost, odgovore na nekatera meni pomembna vprašanja ter zmožnost umestitve posameznega v splošno, kar poklic režiserja/-ke tudi pravzaprav je, nenehno prehajanje iz mikrokozmosa v makrokozmos. Brez tega študija bi bila drugačna režiserka, kakor tudi brez raziskovanja psihologije človekovega obnašanja, namer, vzgibov, izkušenj z igro, butom itd. Morda nisem razumela vprašanja, hodim po svoji življenjski poti, ne zaganjam se več v cilj.
Vsi igralci vas hvalijo, da ste jih odlično vodili skozi snemanje. Kaj je potrebno za dobrega režiserja? Dobra in jasna vizija, kaj želi, dobro psihološko znanje za vodenje igralcev in ekipe ...?
Vsem igralcem/-kam se morem zahvaliti za brezpogojno zaupanje, s katerim so se mi prepustili v veri tega, da vem, kaj želim doseči in kako jih peljem tja. Absolutna osnova za dobrega režiserja/-ko je po mojem mnenju osnovno obrtno znanje o filmski režiji in njenem jeziku, s tem pa pride tudi koncept in vizualna nadgradnja. Izkušnje so seveda neprecenljive, hkrati pa menim, da je ključna tudi iskrenost, predanost in odgovornost do dela, srčnost, psihološko znanje, pa senzibiliteta do ustvarjanja in odnosa do ljudi … ki pa se je ne da naučiti.
Kmalu bo osmi marec, dan žena. Cate Blanchett je ob prejemu oskarja malce zažugala filmskim studiem, ko je dejala: "Tistim v industriji, ki se še vedno držite trapastega prepričanja, da so filmi z ženskami v glavnih vlogah domena majhne niše - niso. Ljudje jih hočejo gledati in celo donosni so." Večina igralk v srednjih letih ima v bistvu malo možnosti za odlično udejstvovanje v dobrih filmih. Vsi naj bi, vsaj tako nas želijo prepričati, želeli gledati postavne mladce in brhke mladenke in tako pobegniti v neki drug svet. Vaš komentar?
Poleg tako imenovane ženske kvote kot neke vrste korekture, ki se v tujini že nekaj časa uveljavlja na področju filma, so raziskave pokazale, da je odstotek filmov, v katerem je glavni protagonist ženskega spola, po možnosti še junakinja, zanemarljivo majhen, če pa že, se ženske dialoške scene vrtijo predvsem okrog moških. Vprašanje je, kakšen zgled postavljamo s temi stereotipi, kakšne prepovedi po raziskovanju samostojnosti, poklicev ... Žal trenutno živimo v svetu, kjer deklice pisno naprošajo tovarne legokock , da bi tudi one raje imele igrače, s katerimi lahko raziskujejo, potujejo …, ne pa da se dekliški paketi legokock v obvezni roza barvi zgolj lepotičijo doma, skrbijo za dom in prirejajo čajanke. Kakovost se lahko ponudi ali se pač zanaša na instant. Resnično vredne stvari s časom ostanejo, ko pa ni refleksije, časovnega odmika, nagrajevanja kakovostnega dela v nasprotju s prevzemanjem odgovornosti za slabo …, smo pa v znanem, a tudi praznem.
Kakšen bi bil vaš idealen film, če bi ga lahko posneli? O čem bi govoril, kdo bi v njem igral?
Razmišljanje o idealih se mi zdi izguba časa, iluzije še nikoli niso resnica postale. Raje iz danih pogojev naredim več, kakor so mi ti omogočali, če se le da. Pomembneje kot kaj delam, mi je s kom, saj to vsebuje način dela, s tem pa zaupanje, znanje in potrebno senzibiliteto za rokovanje s temami, ki je ključno.