Berlinale spada s Cannesom in Benetkami v elitno skupino treh največjih evropskih filmskih festivalov, a mu do njiju, vsaj na prvi pogled, marsikaj manjka. Berlinu nikakor ne uspe ponuditi takšnega števila zvezdniških imen kot konkurenta, ki se za nameček grejeta še v sončni obmorski kulisi in s tem nudita izvrstne delovne pogoje fotografom, novinarjem in seveda filmskim ekipam. Pa ne samo to: mnogi najpomembnejši filmski projekti se v teh dneh že počasi pripravljajo na canski festival, ki se bo odvil že čez 3 mesece in velja za glavni festivalski dogodek leta. Zakaj bi se torej kdor koli v teh februarskih dneh sploh udeležil festivala, na katerem vladata veter in mraz, poleg tega pa tam predvajajo drugorazredne filme? Odgovor: Berlinale v resnici ponuja ogromno, le da njegovi aduti ležijo povsem drugje kot pri preostalih dveh festivalih velike trojice.

Politika je nepovratno zaznamovala festival
Prvi izmed teh adutov je zgodovina festivala. Berlinale se skozi svoj razvoj nikakor ni mogel izogniti zrcaljenju političnih turbulenc svojega mesta, ki je že samo vedno predstavljalo nekakšno alegorijo svetovnih političnih trenj. Prva festival se je odvil leta 1951, a je bil način njegove ustanovitve nekoliko drugačen. Medtem ko so festivala v Benetkah (leta 1932) in v Cannesu (leta 1947) ustanovile politične elite kot pompozno dejanje razkazovanja družbene moči, se je prvi Berlinski festival leta 1951 ravno nasprotno odvil v času revščine in povojne rehabilitacije. Zahodna Nemčija je imela takrat 2 milijona brezposelnih, po mestu pa je postopalo na deset tisoče brezdomcev. Ko je Nemčija že začela okrevati, je vzpostavitev berlinskega zidu leta 1961 festival dokončno in za vedno zaznamovala s političnim pečatom. V samem programu festivala se je to odrazilo predvsem v dveh pogledih: na eni strani je Berlinale za desetletje in pol ostal popolnoma brez sodelovanja Vzhodnoevropskih filmov, po drugi strani pa je umeščenost dogodka v zahodni del mesta prinesla večjo moč ameriškim studiem, ki so pogosto krojili programsko shemo in žirijsko sestavo festivala.

Tudi vse največje afere iz zgodovine festivala so povezane prav s tem. Najbolj razvpita izmed njih se je zgodila leta 1970, ko je mladi nemški režiser Michael Verhoeven v Berlinu predstavil film o.k., v katerem štirje ameriški vojaki v Vietnamu posilijo in ustrelijo mlado domačinko. Predsednik takratne žirije George Stevens, ameriški producentski mogotec, je po ogledu filma dobesedno znorel, zahteval izključitev filma iz festivala in grozil z odstopom. Stevens se je našel na nasprotnem bregu s svojim sožirantom Dušanom Makavejevim, ki je zagovarjal umetniško svobodo mladega filmarja. Rezultat? Celotna žirija je pred koncem festivala zaradi sporov odstopila in tisto leto ni podelila nobenih nagrad. Nekaj podobnega se je zgodilo leta 1979, ko so delegacije socialističnih držav protestirale zaradi "ponižujočega prikazovanja vietnamskega ljudstva" v Ciminovem filmu Lovec na jelene, zaradi česar so film izključili iz festivala.

Tudi poznejši padec berlinskega zidu leta 1989 ni umiril politične note festivala, temveč jo je kvečjemu dodatno spodbudil. Na novo odprta politična obzorja so Berlinalu ponudila priložnost, da odločneje pogleda čez nekdanjo vzhodno mejo in z dajanjem večje pozornosti filmom iz nekdanjih komunističnih držav nadomesti zamujeno. To se v programski shemi Berlinala kaže še danes, a na malce drugačen način. Na festivalu je namreč leta 2001 zapihal nov veter, ko je na čelo stopil današnji direktor Dieter Kosslick. Ta si je najprej izboril povečanje proračuna s takratnih 8 na današnjih 22 milijonov evrov, obenem pa je močno premešal programske kategorije. Fokus festivala se je po njegovi pobudi obrnil stran od konfliktov 20. stoletja in je v novo stoletje stopil s poudarkom na temah globalizacije, tolerance, raznolikosti, človekovih pravic in emancipacije manj znanih kinematografij.

Zaradi te zgodovinske povezanosti z obkrožajočim mestom in širšo globalno družbo Berlinale mnogo hitreje in ažurneje kot drugi festivali reflektira pereče družbene teme današnjega časa. Konkretno: medtem ko drugi festivali komajda prikažejo kakšen film, ki se denimo ukvarja s trenutno sirsko begunsko krizo, bo Berlinale letos arabskemu filmu namenil osrednji fokus, v katerem bo prikazano več kot 10 filmov iz tega dela sveta.

Neprekosljiva programska širina
Programska širina festivala je danes naravnost osupljiva. V 11 dneh bodo v različnih sekcijah prikazali več kot 400 filmskih naslovov. Za ponazoritev – od teh 400 filmov jih bo v slovenska kina prišlo kvečjemu kakšnih 20, torej komaj 5 odstotkov. Berlinale za nameček ne premore samo klasičnih sekcij, kot so tekmovalni program, Panorama (ekvivalent canskega Posebnega pogleda in beneških Obzorij), Teden kritike, temveč ima denimo tudi sekciji Generation in Generation 14 Plus, namenjeni otroškemu in mladinskemu filmu. Pravzaprav bodo že samo v teh dveh sekcijah prikazali 63 filmov, kar pomeni, da zgolj mladinski film na Berlinalu sam po sebi tvori nekakšen festival znotraj festivala.

In naprej: tu sta filmska in koprodukcijska tržnica, kjer se sklepajo posli z vsega sveta. Tu je tudi ločena institucija, imenovana Berlinale Talents, ki vsako leto zbere 300 obetavnih mladih producentov, ustvarjalcev in novinarjev na izobraževalni program, ki predstavlja neprekosljivo izkušnjo za filmske nadobudneže na začetku poklicne poti. Ali pa to: poleg vsega naštetega ima Berlinale celo posebno sekcijo, imenovano Kulinarični kino, kjer vrtijo filme na temo hrane, obiskovalci pa lahko za 95 evrov ogled filma dopolnijo z večerjo vrhunskih kuharskih mojstrov ter s pogovorom z ustvarjalci filma. V tem programu je pred leti evropsko premiero na primer prejel film Food inc. (2008) o ameriški korporativni živilski industriji.

V marsičem boljši od konkurentov
Berlinale je zatorej v nekaterih vidikih res podrejen starejšima konkurentoma ob Sredozemskem morju, še posebej v primerjavi s Cannesom, a ga obenem tudi v marsičem prekaša. Ni povsem mimo reči, da je s programskega vidika Berlinale največji in najbolje organiziran filmski festival na svetu. Morda res ne prejme takšnega števila zvezdnikov, vseeno pa ne pozabimo, da so se tu odvile premiere velikega števila filmskih klasikov, kot so Bergmanove Divje jagode (1957), Godardov Do zadnjega diha (1960), Scorsesejev Razjarjeni bik (1980), Gilliamov 12 opic (1995) ali, nazadnje, Linklaterjeva Fantovska leta (2014). Z drugimi besedami: sonca v teh enajstih dneh praktično nihče ne bo pogrešal.

Kaj pa slovenska udeležba? Berlinale za slovenski film predstavlja eno najuspešnejših postojank sploh. V spominu še vedno ostaja leto 2003, ko so se Kozoletovi Rezervni deli uvrstili v glavni tekmovalni program, ob bok filmom, kot so Soderberghov Solaris, Clooneyeve Izpovedi nevarnega uma, Jonezovo Prilagajanje, Leejeva Poslednja noč ali Beckerjev Zbogom, Lenin. Organizatorji Slovenije letos ne navajajo v uradnem seznamu držav, ki imajo svoje filme v tekmovalnih programih, se je pa na njega uvrstil Mitja Ličen (Drevo, Kdo se boji črnega moža), ki bo nadaljeval tradicijo slovenskih udeležencev na programu Berlinale Talents.

Matic Majcen