Nečimrna kraljica ni bila zlobna, le teže življenja običajnega francoskega tlačana ni poznala. Foto: EPA
Nečimrna kraljica ni bila zlobna, le teže življenja običajnega francoskega tlačana ni poznala. Foto: EPA
Sofia Coppola in filmska Maria Antoinetta, igralka Kirsten Dunst
Marija Antoinetta
Maria Antoinetta, ki je komaj 14-letna prišla na francoski dvor, si je čas krajšala z nakupovanjem.

To si morajo v glavo vbiti filmarji, ki biografske filme pogosto zasnujejo zelo samosvoje in v filmu podajo le nekaj po njihovem mnenju zanimivih informacij. Poznavalci filmske industrije pravijo, da je takšna "politika" lahko pogubna. Klasične biografije, ki le opisujejo življenje, so finančno bolj uspešne kot biografije, katerih režiserji in scenaristi imajo tudi umetniške ambicije. Zato Hollywood nestrpno pričakuje, ko uspešen bo film Marie Antoinette režiserke Sofie Coppole.

Maria Antoinetta je bila "povprečna" najstnica
Coppola je namreč ubrala drugo pot in pri predstavljanju življenja francoske kraljice, ki je kaj neslavno končala svoje kratko življenje. Na vrhuncu francoske revolucije so jo kot enega simbolov napuha usmrtili z giljotino. Sofia Coppola, ki je leta 2003 navdušila s filmom Izgubljeno s prevodom, je skoraj povsem prezrla burno politično dogajanje, ki je obkrožalo avstrijsko nadvojvodinjo. Osredinila se je skoraj samo na razkošje, v katerem je odraščala Maria Antoinetta.

Ravno to lahko namreč tudi pojasni Marijino tolikokrat obsojano na videz prezirljivo ravnanje s preprostimi ljudmi. Ko jim je zabičala, naj vendar jedo potico, če nimajo kruha, se zares ni norčevala iz ljudstva. Povedala je le tisto, kar ji je narekovala njena "plemenita" pamet. Film Sofie Coppole pojasnjuje, da se Maria Antoinetta, ki je na francoski oder prišla, stara komaj 14 let, pravzaprav ni nič kaj dosti razlikovala od povprečne najstnice. Nakupovanje slaščic in svilenih oblačil je bila pač njena zabava, kot se najstnice danes zabavajo ob pomerjanju modih oblačil in srkanju kave.

Lesk naoljene giljotine ni našel mesta v filmu
Ko se je Sofia Coppola lotila filma o Marii Antoinetti, je nekaj časa dvomila, ali je njeno zapostavljanje politične situacije, v kateri je razpadajočemu kraljestvu skupaj s kraljem Ludvikom XVI. vladala Antoinetta, pravi pristop k filmu. Zato je tudi poklicala Antonio Fraser, avtorico biografije o Marii Antoineti, po kateri je Coppola tudi napisala scenarij. Na skoraj s strahom podano vprašanje, ali sme iz filma izločiti politične spletke, je Fraserjeva odgovorila: "Maria bi to odločitev oboževala!" Morda je tudi ta odziv pisateljice Coppolo prepričal, da je iz filma izrezala končni prizor, v katerem Antoineto in Ludvika obglavijo.

V različici filma, ki bo 20. oktobra prišla na spored ameriških kinodvoran, se gledalci od Marie Antoinette tako poslovijo v trenutku, ko kraljeva družina zapusti dvor. Jasno je, kam plemenitaši odhajajo, ključnega dogodka pa gledalec vendar ne ugleda. "Nisem hotela narediti standardne biografije. Hotela sem čutiti vitalnost in svežino teh mladih ljudi, tako da tudi mi čutimo, kot da nekaj ur preživljamo z njimi. Ne pa, kot da bi njihovo življenje opazovali skozi 'loščilo,'" je dejala režiserka in scenaristka.