Ustvarjalca sta s filmom prepričala v Sundancu. Foto: EPA
Ustvarjalca sta s filmom prepričala v Sundancu. Foto: EPA
Protesti priseljencev v ZDA
Priseljenci v ZDA so s svojimi pravicami nezadovolnji in to so večkrat povedali spomladi. Foto: Reuters

In za vse gre zahvala dvema Američanoma, ki znata le nekaj španskih besed. Film Quinceañera (Petnajstletnica) je letos na filmskem festivalu v Sundanceu dobil veliko nagrado žirije, scenarij zanj pa sta napisala Richard Glatzer in Wash Westmoreland, ki sta film tudi režirala.

Petnajstletnica na velika platna v ZDA prihaja nekaj mesecev po velikih protestih v državi. Nezadovoljstvo nad priseljensko zakonodajo v ZDA so spomladi večkrat izrazili številni priseljenci, ki so se iz Latinske Amerike preselili v "obljubljeno deželo", kjer pa razmere niso tako rožnate, kot so upali. Debate o pravicah priseljencev (med njimi je ogromno takih, ki so v ZDA nelegalno) se v ZDA še nadaljujejo.

Talilni lonec Los Angelesa
Zgodba Petnajstletnice se dogaja v eni od losangeleških četrti, ki jih naseljujejo Latinskoameričani. Scenarista sta pod drobnogled vzela amerikanizacijo več generacij številčne priseljenske družine in njihov boj s tradicijo, spolnimi, rasnimi in razrednimi predsodki. Glavna junakinja je Magdalena, igra jo mlada Emily Rios, ki se približuje 15. rojstnemu dnevu - v večini držav Latinske Amerike je ravno 15. rojstni dan najpomembnejša prelomnica v življenju mladih deklet. Magdalena odkrije, da je noseča, to pa je za njeno družino prevelika sramota. Zato mora petnajstletnica oditi od doma in se preseli k stricu, kjer se začne drugačno življenje.

Vsega so krivi sosedje
Avtorja sta idejo za film dobila, ko so ju njuni sosedje prosili, naj poslikata zapletene priprave na praznovanje njihove petnajstletnice. Dekle je že tedne pred pomembnim dnevom na vrtu s prijateljicami vadilo valček - to je bila le ena od stvari, ki so osupnile Glatzerja in Westmorelanda. 1. januarja 2005 sta se odločila, da bosta na to temo posnela film in aprila sta že snemala. Pravita, da ima njun film univerzalno sporočilo, ki ne bo doseglo le Latinske Amerike. "Želela sva prikazati sposobnost priseljenske delavske družine, da se prilagodi in preživi v tem hitro spreminjajočem se, z denarjem obsedenim svetom. Tudi zato na koncu ne manjka upanja," sta razložila.