Proučevanje bolezni in proučevanje zgodovine bolezni nam lahko pomagata pri velikih epidemijah, ki nas, kot smo letos tudi sami izkusili, lahko čakajo že za naslednjim vogalom.

Razmere v 14. stoletju so bile primerne za izbruh epidemije – umazanija po mestih, ki so bila prenaseljena, živahna trgovina, ki je povezovala Evropo z Azijo, vse to je pripomoglo k širjenju bolezni. Kuga je k nam večinoma prihajala iz dveh smeri, in sicer z Balkana zaradi pogostih vojn s Turki in njihovih vpadov v naše kraje ter z zahoda zaradi močne trgovine z Beneško republiko. Ljudje si skoraj nikdar niso mogli povsem oddahniti od epidemij, saj so se praktično vrstile druga za drugo, zdravstveni sistem pa ni bil razvit. Valvazor sicer piše, da so tudi naši kraji doživeli kugo znamenitega leta 1348, a o tem nimamo arhivskih dokumentov.

V srednjem veku so se najbolj bali bubonske kuge, pri kateri se je iz bul – bubonov izcejala smrdljiva kužna tekočina. Zaradi črnih lis, ki so jih imeli po navadi šele po smrti, so jo imenovali tudi črna smrt. V bistvu je kuga bolezen glodavcev, v glavnem podgan. Ker te živijo v bližini človeka, so zanj najpogostejši vir okužbe. Ta se navadno na človeka prenese ob piku bolhe, ki je predhodno pila kri okužene živali. Za vsak izbruh bolezni med ljudmi je najprej potreben njen izbruh med podganami. Ker bolham zmanjkuje gostiteljev, se spravijo nad ljudi.

Bolezen je bila tako kužna, da so umirali vsi iz ene hiše. Trupla so bila smrdeča, polna teh črnih bul, in če so dobili pogrebca, je za veliko plačilo prišel in odvlekel s kavljem truplo in ga zagrebel na vrtu, potem ko ga je posul z živim apnom ali pa kje na polju. Še danes nas spominjajo na kugo – kužna znamenja, ki so zunaj mest označevala kraj, kamor so pokopavali ljudi, ki so umrli za kugo. Mnogokrat pa ni bilo nikogar, ki bi jih pokopaval, in so trupla kar ostajala v zapuščenih hišah ali pa ležala na poljih in goščavah, kjer so jih raztrgale divje zveri. Včasih pa so kar cele hiše s trupli vred zažgali.

Ulice in trge so začeli čistiti pogosteje, zapirali so mestna vrata in pokopavali trupla zunaj mestnih zidov. Odstranjevali so gnojišča in lovili potepuške živali. Da bi preprečevali okužbo, so hiše prekajevali z brinom, po dvoriščih pa kurili grmade. Oblasti so povsod prepovedale shajanje na sejmih, večjih cerkvenih in drugih družabnih dogodkih. Za prekrške so kaznovali s telesno ali denarno kaznijo ali celo zaporom. Zapirali so meje in tam postavljali vojaške kordone in ograjevali mestna ozemlja z ograjami. O vsem tem piše stoletja pozneje Valvazor.

"Vedeli so sicer, da je bolezen nalezljiva, vendar pa niso vedeli, da je povzročitelj biološkega izvora, prenos bolezni so pripisovali neprijetnemju vonju. Tako so poiskali rastline z močnim vonjem, kot sta rožmarin in brin, lovor …Te rastline so potem dali tudi zdravniki, ko so šli k bolnikom v posebno masko s kljunom, da niso vohali smradu in se na tak način obvarovali pred boleznijo," pove dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo.

"Med modrimi možmi in cerkvenimi dostojastveniki se je širilo več teorij o vzrokih za tako hudo bolezen – da je zanjo kriva posebna postavitev planetov, da so kometi krivi, da je kriv zrak, pokvarjen zaradi gnilobe, slabega in nezdravega vremena ter stoječih voda; da kugo s pomočjo hudiča širijo čarovnice ter da je bolezen šiba božja kot kazen in opomin, naj se ljudje spreobrnejo", razloži dr. Aleš Obreza s Fakultete za farmacijo.

Povzročitelja kuge so odkrili šele konec 19. stoletja, ko je je veliko evropskih raziskovalcev proučevalo epidemijo kuge v Hongkongu, prvi je do povzročitelja kuge prišel Francoz Alexandre Yersin. Po njem se bakterija tudi imenuje – Yersinia pestis. Opazil je, da so podgane okužene ne le med pandemijo, ampak že pred njo. To so potrjevala tudi pričevanja številnih kitajskih kmetov. Ti so opazili, da množičnim poginom podgan običajno sledi izbruh kuge.

Velike in smrtonosne bolezni niso prizanašale niti kronanim glavam, kar lahko izvemo v grobnici zadnjih francoskih kraljev Burbonov v frančiškanskem samostanu Kostanjevica v Novi Gorici. Karel X., ki je moral zapustiti Francijo, se je z družino selil po Evropi in nazadnje leta 1836, ko je po Evropi razsajala kolera, v Gorici pa je še ni bilo, so prišli sèm kot gostje grofov Coroninijev. 17 dni po prihodu je 79- letni kralj umrl – kot edina žrtev epidemije kolere v Gorici.

Kolera se je iz porečja Gangesa v Evropo prvič razširila v dvajsetih letih 19. stoletja. Verjetno zaradi povečanja tako trgovskih stikov kot tudi siceršnjega prometa med Evropo in Indijo. "Bolezen povzroča zaužitje hrane ali vode, okužene z bakterijo Vibrio cholerae. Bolezen povzroča obilno, vodeno diarejo, ki lahko zelo hitro vodi v dehidracijo in smrt. Najboljše preventivno sredstvo je stroga osebna higiena. Pogosto umivanje rok, še posebej v primeru stika z okuženimi, je življenjskega pomena," pove prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani.

Na Kranjsko naj bi kolero prinesle predvsem vojaške čete, ki so prehajale čez ozemlje Kranjske. Epidemijo kolere so kranjske oblasti pričakovale že leta 1831, ko je bolezen prvič izbruhnila po vsej Evropi. Za ta čas je bilo značilno, da se je habsburška oblast pri obrambi opirala še na dediščino boja proti epidemijam kuge iz 18. stoletja. Za Kranjsko je bila posebnega pomena predvsem preventivna vzpostavitev zdravstvenega kordona in sistema karanten na kranjsko-hrvaški meji za zaščito pred epidemijo na Ogrskem. Ker pa so se zapore meja v monarhiji izkazale za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo po eni strani neučinkovito in predrago ter je po drugi strani delovalo uničevalno na lokalno gospodarstvo, jih v habsburški monarhiji v naslednjih epidemijah niso več vzpostavljali.

Tretja epidemija kolere leta 1855 bila najbolj smrtonosna, saj je zbolelo več kot 19.000 ljudi in jih 5.748 umrlo. Zbolelo je 4,5 odstotka deželne populacije, umrlo je 30 odstotkov obolelih. Največ umrlih je bilo med revnim slojem prebivalstva – tako v mestih kot na deželi.

Med epidemijami kolere na Kranjskem v 19. stoletju so v boju proti tej nalezljivi črevesni bolezni pomembno vlogo odigrala uradna priporočila oblasti in zdravnikov o hrani, ki naj jo ljudje uživajo, da bi se obvarovali bolezni. Ljudem so priporočali po eni strani t. i. zdravo in krepko hrano, po drugi strani pa so oblasti v nekaterih kranjskih okrajih med veliko epidemijo kolere leta 1855 organizirale zbiranje donacij za hrano, ki so jo razdeljevali oziroma kuhali. "Delili so predvsem govejo juho, govedino, kruh in vino, in sicer bolnikom in rekonvalescentom za boljše okrevanje, revnemu prebivalstvu pa za obvarovanje pred okužbo. Ker zdravilo za kolero ni obstajalo, je ravno zadostna in močna hrana predstavljala neke vrste preventivno sredstvo in zdravilo hkrati, ki bolezni sicer ni neposredno zdravilo, je pa ljudi okrepilo in zmanjševalo obolevnost", pove dr. Katarina Keber z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa.

V času kolere se je ljudi opominjalo, da so sami krivi, če ne gredo do zdravnika in bodo umrli, in če ne živijo po navodilih in priporočilih, so tudi sami krivi, da zbolijo. "Ljudi se je skušalo tako postaviti v vlogo dejavnih akterjev v boju proti grozeči epidemiji, ne pa v vlogo pasivnih žrtev bolezni in raznih zarot, ki naj bi bolezen priklicale nadnje. Izpostavljena je bila že vloga posameznika, ki z neodgovornim ravnanjem ne ogroža zgolj sebe, temveč celotno skupnost oz. družbo, v kateri se giblje", je dodala dr. Urška Bratož iz Znanstvenoraziskovalnega središča Koper.

Kolera, ki v Evropi velja za velikega reformatorja na področju zdravstva v 19. stoletju, je tudi na Kranjskem do neke mere vplivala tako na sam javni zdravstveni sistem kot tudi na izboljšanje splošnih higienskih razmer. Iz epidemije v epidemijo je namreč postajalo oblastem vse bolj jasno, da slabe splošne higienske razmere gospodinjstev in javnih površin kvarno vplivajo na zdravje ljudi. Oblasti so sčasoma postale pozorne na to, da se tako kolera kot tudi druge nalezljive črevesne bolezni prenašajo predvsem z okuženo pitno vodo. To spoznanje pa je pomembno vplivalo tudi na začetek gradnje vodovodnega omrežja in na reševanje vprašanja kanalizacije.

Pandemija španske gripe, ki je ves svet prizadela v letih od 1918 do 1920 in je zaradi nje umrlo skoraj 5 odstotkov prebivalstva – med 50 in 100 milijoni ljudi, v kolektivnem spominu živi kot ena od najhujših bolezni, ki so kadar koli prizadele človeštvo.

V različnih sodobnih zapisih se pogosto pojavlja kot metafora za umiranje in za katastrofo, ki je zdesetkala človeško populacijo in je terjala več življenj kot prva svetovna vojna. Vendar pa lahko to v splošnem široko poznano pandemijo, presenetljivo, v zgodovinopisju označimo za "slona v sobi", ki ga dolgo nihče ni opazil. S špansko gripo so se zgodovinarji po svetu resno začeli ukvarjati šele leta 1998.

Sam izvor španske gripe ni čisto jasen, vendar pa se je najverjetneje začela v ZDA, in sicer v začetku leta 1918. Virus se je nato verjetno z okuženimi ameriškimi vojaki razširil tudi v Evropo.

Pojav španske gripe je nekoliko bolje raziskan v državah, ki so bile v vojni nevtralne oziroma se vojna ni dogajala na njihovem ozemlju. Za slovensko območje pa je bila gripa skrita nekje v ozadju vojnih dogajanj in težav ter prelomnih geopolitičnih sprememb, ki so se zgodile jeseni 1918 in sovpadle s pandemijo influence. Med širjenjem španske gripe se je namreč končala prva svetovna vojna, razpadla je Avstro-Ogrska in bila ustanovljena najprej Država SHS, decembra 1918 pa Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Gre za obdobje t. i. prevrata, ki spada med največje politične spremembe v novejši slovenski zgodovini.

Zavezniki v prvi svetovni vojni so bolezen imenovali španska gripa predvsem zato, ker je bila v Španiji deležna mnogo večje medijske pozornosti kot drugje, saj Španija v vojni ni sodelovala in tako ni bilo vojne cenzure.

Španska gripa je v senci 1. svetovne vojne v svojem drugem valu širjenja prizadela tudi prebivalstvo Ljubljane. V od vojne izčrpanem mestu, kjer je močno primanjkovalo hrane, je v pandemiji med septembrom in decembrom 1918 umrlo 414 ljudi. Tudi tu so umirali predvsem mladi odrasli med 20. in 39. letom starosti in otroci do petega leta starosti. Največ ljudi (107) je v mestu umrlo v župniji Sv. Peter.

Množično obolevanje učencev in učiteljev v ljubljanskih šolah kaže na veliko siceršnjo razširjenost te bolezni v mestu. Delež učencev, ki so v začetku oktobra zaradi bolezni manjkali pri pouku, je bil v posameznih ljubljanskih šolah med 16 in 75 odstotki vseh šolarjev. S šolskimi otroki je bil povezan tudi edini javnozdravstveni ukrep v Ljubljani in drugod na Kranjskem, ko so zaradi epidemije vse šole v začetku oktobra zaprli za en mesec.

Niso pa sledili ukrepom večjih mest v Avstro-Ogrski, kjer so zaprli tudi kinematografe, gledališča in zabavišča, kajti gripa naj bi v Ljubljani že slabela. Kljub temu so ljudem priporočali, da naj se izogibajo dogodkov, kjer se zbira veliko ljudi. Vseeno se je 29. oktobra, dan pred razglasitvijo Narodne vlade v Ljubljani, velike narodne manifestacije na ljubljanskem Kongresnem trgu udeležilo nad 30.000 ljudi. Tudi mladina in otroci.

"Glavni krivec za visoko smrtnost bolnikov pri španski gripi pa ni bil virus sam, temveč reakcija organizma na virus. Dober imunski sistem mlajših bolnikov je čezmerno reagiral, kar je povzročilo t. i. citokinski vihar," pove dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani in doda:

"Je pa epidemija španske gripe primerljiva s sedanjo epidemijo novega koronavirusa, saj gre pri obeh za respiratorno obolenje, ki se prenaša kapljično, pri obeh boleznih so pljuča tarčni organ." Pred stotimi leti pa je bila tako visoka smrtnost tudi zato, ker je bila takratna medicina še v povojih. Danes pa že eno leto po izbruhu novega koronavirusa zaradi razvoja znanosti zelo dobro poznamo povzročitelja in tudi samo bolezen, kar pomembno vpliva na boj proti virusu.

^{Tatjana Markošek je urednica oddaj Izobraževalnega programa na Televiziji Slovenija.}