Prva polovica letošnjega leta je v Cankarjevem domu v znamenju brazilske kulture. V sklop prireditev, ki so ga naslovili oBRAZ BRAZilije, sodi tudi filmski cikel, ki ga je Simon Popek krstil Brazilski film: temperamentno in provokativno. Nocoj ob 20.30 se bo začel s projekcijo filma Antonio, ki prinaša smrt (1969) režiserja Glauberja Roche, ki bo na tej retrospektivi zastopan kar trikrat.

Pozitivni "stranski učinek" diktature
"Kot pri vseh pomembnih nacionalnih kinematografijah tudi pri brazilskem filmu ne moremo mimo najpomembnejšega obdobja, ki je – tako kot skoraj povsod po svetu – veliko dolgovalo italijanskemu neorealizmu po drugi svetovni vojni in francoskemu novemu valu z začetka šestdesetih let," kontekst predstavljenih filmov osvetljuje Popek. "Brazilijo je v šestdesetih in sedemdesetih letih pretresla vojaška diktatura, ki pa jim je – malce presenetljivo – leta 1966 prinesla tudi Nacionalni filmski inštitut, ki je subvencioniral produkcijo in močno dvignil letno povprečje posnetih filmov."

Ikonoklastična teatralnost Glauberja Roche
Ko je leta 1964 liberalni režim predsednika Goularta padel pod vojaškim udarom generala Branca, je bila znamenita šola "cinema novo" že v polnem zamahu. V tem kontekstu je bil najizrazitejši, najglasnejši in najbolj ikonoklastičen avtor Glauber Rocha, ki je svojo poetiko poimenoval "estetika lakote in nasilja". (Martin Scorsese je njegovo delo označil kot "oster zamah proti zlu tega sveta, eksplozijo, ki je posledica kemične reakcije med krvjo in celuloidom".)

Poleg uvodnega filma Antonio, ki prinaša smrt (O Dragão da Maldade contra o Santo Guerreiro/Antonio das Mortes) bosta predvajana še dva Rochova filma, in sicer Bog in hudič v deželi sonca (Deus e o Diabo na Terra do Sol, 1964) ter Zemlja v transu (Terra em Transe, 1967).

Opus, ki predstavlja celotno generacijo
Rochovi največji filmi do določene mere povzemajo vsako od treh ključnih obdobij brazilskega "cinema nova", piše Popek. Bog in hudič v deželi sonca je pospremil prvo obdobje (1960-1964), ki je prikazovala zgodovino proletarskega revolta in je bilo, tako Popek, v principu optimistično. Zemlja v transu je prikazovala drugo obdobje (1964-1968), čas po vojaškem udaru, čas ponovne evalvacije političnega stanja in očitnega razočaranja nad stanjem demokracije, medtem ko spada Antonio, ki prinaša smrt v najžlahtnejše obdobje gibanja (1968-1972), ko je diktatura uvedla zloglasni peti institucionalni zakon in so se filmarji cenzuri izogibali z izrazito alegoričnimi in simbolnimi deli.

Nekaj festivalskih uspešnic
V okviru retrospektive bodo predvajali še filme Elitni vod (Tropa de Elite, 2008) Joseja Padilhe, Božje mesto (Cidade de Deus, 2002) Fernanda Meirellesa, Glavna postaja (Central do Brasil, 1998) Walterja Sallesa in Bandit z rdečo svetilko (O Bandido da Luz Vermelha,1968) Rogeria Sganzerle. Cikel se bo končal v 13. marca s projekcijo filma Macunaima (Macunaima, 1968) Joaquima Pedra De Andradeja.

Kvantiteta in kvaliteta, dve različni stvari
Brazilski film po novovalovskem obdobju nikoli ni bil več tako silovit in izrazen, čeprav so od konca sedemdesetih let skoraj deset let proizvajali okrog sto celovečernih filmov na leto (leta 1963 so jih na primer samo dvanajst). Čas demokratizacije je po letu 1985 prinesel nove vidne avtorje (Héctor Babenco, Bruno Barreto), pa tudi radikalen upad produkcije, kar je bila posledica dolgoletne ekonomske krize.

Danes je brazilski film tam kot večina kinematografij tretjega sveta - v festivalski cirkulaciji - kjer je tudi zelo uspešen. Trije najvidnejši filmi zadnjega časa niso pobirali le najpomembnejših nagrad (Glavna postaja in Elitni vod sta zmagala v Berlinu, Božje mesto je bilo med drugim nominirano za štiri oskarje), uspelo jim je tudi pritegniti pozornost filmskega občinstva po vsem svetu.