Precej začudenja je požela tudi nagrada za najboljšo igralko nemški hollywoodski zvezdnici Diane Kruger, saj naj bi bil film Fatiha Akina Aus dem Nicths (Iz nič), v katerem je ustvarila vlogo Katje, Nemke, ki v bombnem napadu izgubi svojega moža Kurda in njunega sina, zato se odloči za maščevanje, dokaj pozabljiv izdelek, ki bi ga nekateri, denimo Peter Bradshaw z Guardiana, uvrstili kar v kategorijo plitkih TV-filmov o neonacističnem terorizmu. Spet drugi, denimo Peter Debruge iz Varietyja, pa so zapisali, da je bila Krugerjeva v prvi zvezdniški vlogi v svojem maternem jeziku izjemna.

Kot piše že omenjeni Bradshaw, je Östlundov (leta 2014 je bil švedski režiser mlajše generacije dobitnik canske nagrade posebni pogled za silovito Višjo silo) The Square, ki na platno prinaša tudi elemente konceptualne umetnosti in umetnosti performansa, sicer odličen film, a v konkurenci ni bil najboljši, najverjetneje pa se ima za nagrado zahvaliti odličnemu igralcu Terryju Notaryju in morda temu, da se žirija ni mogla zediniti glede glavnega favorita in so zato zlato palmo podelili tistemu, ki bi bil sicer druga izbira.

Švedski režiser je v središče svojega prvega filma v angleščini, v katerem igrajo glavne vloge Claes Bang, Elisabeth Moss, Dominic West in prej omenjeni Notary, postavil uglednega kustosa muzeja za sodobno umetnost, ki za promocijo nove razstave, ki mimoidoče poziva k altruističnemu delovanju, angažira PR-agencijo, da ustvari veliko vznemirjenje. Kraja njegovega prenosnega telefona in uspeh instalacije oz. težave z oglaševalsko agencijo, ki je izdelala trženjsko kampanjo zanjo, ga pahneta v eksistenčno krizo.

Predsednik žirije Pedro Almodovar je izbiro utemeljil: "Gre za sodoben film o diktaturi politične korektnosti, zaradi katere protagonisti živijo v paranormalnem peklu."

Glede velike nagrade (grand prix) ni bilo polemik: 120 udarcev na minuto Robina Campilla, zgodba aktivistov za pravice obolelih za aidsom na začetku 90. let v Franciji, je bil po mnenju gotovo eden najboljših filmov na 70. izdaji festivala, večinoma dokaj neznana zasedba pa odlična.

Nagrada žirije, nekakšna "bronasta medalja" Cannesa, je šla v roke Andreju Zvjagincevu (izjemni Leviatan) za Loveless (Brez ljubezni), film, ki je bil v očeh številnih favorit za "zlato medaljo" oziroma zlato palmo, saj dramo o ruskem paru sredi ločitve, ki mora najti skupni jezik, ko izgine njun 12-letni sin, tako Bradshaw, odlikujeta "jasnost in konsistenca diamanta". Gre za kritiko sodobne Rusije, prežete z materializmom in brezsrčnostjo, Rusijo brez ljubezni.

Najboljšo vlogo po mnenju žirije je ustvaril - ob razglasitvi nagrade vidno presenečeni - Joaquin Phoenix v drami You Were Never Really Here režiserke Lynne Ramsay, o kateri se je na veliko ugibalo, da bi lahko postala druga ženska dobitnica zlate palme v zgodovini po Jane Campion (ta je tokrat v Cannesu predstavljala drugo sezono svojega TV-projekta Top of the Lake), a si je nato le razdelila nagrado za najboljši scenarij z Grkoma Yorgosom Lanthomosom in Efthymisom Filippujem, ki sta se podpisala pod scenarij The Killing of a Sacred Deer (Uboj svetega jelena), Lanthomos je film tudi režiral.

(Da en film dobi dve nagradi, v Cannesu sicer ni v skladu s pravili, edina izjema je prav kombinacija igralske in scenaristične nagrade, kakršno smo videli pred petimi leti pri Mungiujevem Daleč za griči in lani pri Farhadijevem Trgovskem potniku.)

Nagrada, razdeljena med dva scenarija, ni bila edini "bonus" večera, posebno nagrado so žiranti namenili tudi kmalu "abrahamovki" Nicole Kidman, ki je nastopila v kar štirih projektih letošnjega festivalskega izbora, tudi v dveh nagrajenih iz tekmovalnega programa (The Killing of a Sacred Deer in The Beguiled).

Za najboljšo režijo so se v Cannesu poklonili Sofii Coppoli, ob čemer se je dvignilo kar nekaj obrvi, posnela je čustveno in mestoma komično melodramo The Beguiled (Preslepljene), ki naj bi bila sicer vredna ogleda, ne pa tako presežna, kot ji pripisujejo. Hkrati gre tako rekoč za edini mainstreamovski hollywoodski film v tekmovanju.

V oči vpijoče je dejstvo, da žirija, ki ji je, kot omenjeno, predsedoval Almodovar, njeni člani pa so bili nemška režiserka Maren Ade (Toni Erdmann), ameriška igralka Jessica Chastain, kitajska igralka Fan Bingbing, francoska igralka Agnes Jaoui, južnokorejski režiser Park Čan Vuk, ameriški superzvezdnik Will Smith, italijanski režiser Paolo Sorrentino in francoski skladatelj Gabriel Yared, na koncu ni izbrala niti enega filma na temo begunske krize, ampak elegantno analizo absurdnosti in nečimrnosti visoke buržoazije, kot je zmagovalni film opisal že citirani Guardianov Peter Bradshaw.

Kot je Chastainova povedala na tiskovni konferenci po podelitvi, jo je po ogledu vseh filmov naravnost šokiralo, na kakšen način svet vidi ženske, kar bi bilo najbrž precej drugače, če bi imeli več žensk, ki bi pripovedovale zgodbe, hkrati pa več avtentičnih ženskih likov, "žensk, ki so proaktivne, imajo svoje motive in se ne samo odzovejo na moške okrog sebe". Adejeva je dodala, da žirija "ni dala nagrad ženskam, samo zato, ker so ženske", in znova pozvala k več filmom v ženski režiji in tudi več primernim temam, na primer o tem, kako ženske vidijo moške. Will Smith je pripomnil, da ne bi škodilo, če bi bilo zastopanih tudi več temnopoltih, a kompleksno temo temo odprto "za kdaj drugič".