Na to drugo možnost pa filmski studii, ki jih nič ne mika bolj kot hvalospevi, ki se v času sodobnih komunikacijskih sredstev v trenutku razširijo po svetu, vse preradi pozabljajo. Vsaj nekateri pa so na lastni koži letos izkusili drugo stran medalje: prav tako hitro kot se po svetu razširijo hvalnice filmu in se rojevajo nove zvezde na filmskem nebu, namreč občinstvo po svetu izve tudi, kdo je s svojim zadnjim izdelkom brcnil v temo.

Kdaj bodo spet tvegali na canski rdeči preprogi, bodo verjetno premislili avtorji, ki so namesto pričakovanih hvalospevov skoraj takoj ob prihodu iz kinodvorane lahko brali porazne kritike svojega zadnjega filma: Ron Howard, Sofia Coppola in predvsem Richard Kelly. Lekcija o dvoreznosti canskega festivala je bila tako najhujša za studio Columbia Pictures.

Coppola jih ni rešila
Njegovi vodje bi Cannes najraje zapustili že na dan odprtja, ko so kritiki napadli Da Vincijevo šifro, a so jih pogodbe obvezovale, da ostanejo do 24. maja, ko je bila na sporedu premiera Marije Antoinette. A namesto da bi vsaj izdelek Sofie Coppola studio rešil, ga je pokopal še globlje, saj filmskih poznavalcev ni navdušila razkošna drama, v kateri je mogoče slišati sodobno rockovsko glasbo.

Čeprav se je spet izkazalo, da kritiki ne odločajo vedno o komercialnem uspehu filma, saj je Da Vincijeva šifra po svetu podirala rekorde z zaslužki prva konca tedna, pa lahko njihove besede vplivajo na dolgoročni uspeh filma. Če nič drugega, pa je Cannes dodal črn madež na sijajno kariero režiserja Rona Howarda, prej ljubljenca kritikov s filmoma Apollo 13 in Čudoviti um, a ki je njihovo naklonjenost začel izgubljati že s filmom Cinderella Man: Legenda o boksarju.

Producente je pametno poslušati
Ne Howard ne Coppola pa se verjetno ne počutita tako ušivo kot tretji ameriški režiser Richard Kelly, za čigar zadnji izdelek Southland Tales ni spodbudnih besed našel praktično nihče. V črni komediji o koncu sveta igrata med drugim Dwayne "The Rock" Johnson in Sarah Michele Gellar, niti njun prispevek pa ni ustavil razočaranih vzdihov na prvi projekciji in omilil ostrih besed v recenzijah kritikov, ki so film označili za protislovno zmešnjavo.

Režiser se je ob uvrstitvi filma v tekmovalni del nadejal zmagoslavja, čeprav so producenti ob prvih domačih projekcijah zanj pripravili celoten seznam stvari, ki bi jih bilo treba popraviti. Zaradi časovne stiske ni upošteval njihovih predlogov, zdaj pa je na sodelovanje veliko bolj pripravljen in naj bi film nekoliko predelal do septembra in festivala v Torontu, kjer upa, da bodo kritiki bolj prizanesljivi do njegovega izdelka.

Cannes se da ukrotiti
Če pogledamo samo Američane, pa Cannes, oče vseh filmskih festivalov, kot mu tudi pravijo, le ni tako neusmiljen, le lotiti se ga je treba s pravimi prijemi in izdelkom, ki je všeč žiriji in kritikom. Pravo taktiko so letos ubrali avtorji filmov Babel in An Inconvenient Truth. Kar je pričakoval, je Cannes dobil tudi od filmov Možje X: Zadnji spopad in Over the Hedge, zato so se lahko tudi njuni avtorji zadovoljno smehljali z rdeče preproge.

Še bolj zadovoljen pa je lahko Bill Condon z ekipo filma Dreamgirls, v katerem so glavne vloge odigrali Jamie Foxx, Beyoncé Knowles, Eddie Murphy in Jennifer Hudson. Ob filmu, v katerem ne manjka glasbenih točk, so kritiki že začeli pisati o resnih kandidatih za letošnje oskarje.