Po drugi plati pa Rdeča želva (La Tortue rouge, 2016) tudi ni tipičen predstavnik studia, ki nam je dal uspešnici Čarovnik Howl in gibljivi grad ter Moj sosed Totoro. Francosko-belgijsko-japonska koprodukcija je pripoved o brodolomcu na samotnem otoku, ki gledalca bolj kot z besedami in liki nagovarja z nežnim, minimalističnim slogom animacije narave in humanističnim sporočilom.

Celovečerec, v katerem ne spregovorijo niti ene same besede - Dudok de Wit svojega protagonista ni hotel "omejiti" z geografskim poreklom ali predzgodbo - je alegorija o večnem kroženju življenja, človekovi povezanosti z naravo ter o naši potrebi po družinskih vezeh. Obenem je Rdeča želva že skoraj anahronističen, nostalgičen podvig ročne animacije, ki z majhnimi "nepopolnostmi" žanru vrača človeškost. Sporočilo, da je manj včasih več, ni nekaj, česar smo od filmske industrije v zadnjih letih navajeni.

V teh dneh lahko Rdečo želvo, ki ji številni kritiki napovedujejo odlične možnosti za oskarjevsko nominacijo, ujamete na rednem sporedu Kinodvora. (Film je tudi dobitnik kritiške nagrade Fipresci lanskega festivala Liffe.) Slovenske premiere se je udeležil tudi režiser, ki smo ga ujeli za kratek pogovor.

Še preden je film sploh doživel premiero, se je o njem veliko pisalo, saj gre za prvo mednarodno koprodukcijo slovitega japonskega studia Ghibli. Kako se je na čelu projekta znašel nizozemski umetnik, ki se je šolal v Angliji? Kakšna je vaša vez z japonsko kulturo in umetnostjo?
Noben izvedenec za Japonsko nisem, sem pa deželo kot turist večkrat obiskal, še preden je ta projekt sploh obstajal. Izjemno rad imam tudi klasično japonsko umetnost, predvsem risbe s tušem, pa tudi japonske vrtove in arhitekturo, poezijo haikujev - celoten njihov slog in senzibiliteto, v resnici.

Že prej sem spoznal tudi predstavnike studia Ghibli, a ni bilo z nobene strani kake indikacije, da bi lahko kdaj sodelovali; seveda mi ne bi nikoli padlo na pamet, da bi jih kaj takega prosil. So mi pa povedali, da jim je bil silno všeč moj kratki film Father and Daughter (2000), kar je pomenilo, da se mi ni bilo treba posebej dokazovati. Sledila je ponudba za skupen projekt.

Seveda je bilo pri tem sodelovanju tveganje večje za japonski studio, ki mora misliti na sloves svojega imena. Od začetka so mi dali vedeti, da bomo napredovali korak za korakom: če bi se izkazalo, da se vse skupaj ne obnese, bi lahko film sredi produkcije ukinili.

Zdaj vemo, da je bila prva "crossover" animacija uspešna. Ali to pomeni, da smo na pragu nove dobe Ghiblijevih sodelovanj z avtorji z Zahoda? Konec koncev tudi Hollywood začenja gojiti kreativna sodelovanja s kitajsko industrijo, pa čeprav morda iz drugačnih razlogov.
No, japonsko-hollywoodska koprodukcija je bil denimo lanski animirani film Kubo in dve struni. S studiem Ghibli se nikoli nismo pogovarjali o kaki skupni prihodnosti, najbrž zato, ker smo še vedno sredi tega projekta. Isao Takahata in Toshio Suzuki (animator in producent, dolgoletna sodelavca slavnega Hayaa Miyazakija, op. n.), s katerima sem sodeloval, sta že precej v letih. Takahata je v osemdesetih, Suzuki pa ima težave z zdravjem. So pa novinarji na Japonskem nekaj podobnega spraševali tudi njiju. Suzuki je zelo jasno odgovoril, da so mene poiskali, ker jim je bilo všeč moje delo, in ne v okviru kake večje iniciative iskanja nejaponskih režiserjev. Če bodo sodelovali s še kakim tujcem, bo to zato, ker jih bo pritegnila njegova estetika, ne pa poreklo.

Za nedavni portret v New York Timesu je Isao Takahata o vas govoril v presežnikih. Pravi, da "vaš slog izražanja temelji na odvzemanju, ne na dodajanju", vaše delo primerja s tradicionalnim japonskim zenslikarstvom. To je zanimiva filozofija, še posebej v industriji, ki je osnovana na konceptu "več" - več posebnih učinkov, več barv, več likov, več dialogov ...
Točno tako. Moram pa povedati, da cenim velike, dinamične ameriške animacije: Zootropolis, Moana in podobni filmi so dobro narejeni. Zame vseeno ne bi bilo sprejemljivo, da bi film natrpal s konstantnim govorjenjem, z duhovičenjem, čudežnimi bitji in norimi dogodivščinami. Hotel sem iskati lepoto v preprostosti, kar je vedno moj pristop k delu, ne samo pri Rdeči želvi. Vedno začnem z ogromno idejami, ki jih nato prečiščujem in sortiram: izmed petdesetih mogočih filmov se moraš na koncu odločiti za enega samega in ga posneti.

Rdeča želva je eksotično bitje že zato, ker spada v izumirajočo vrsto ročne animacije. Mislite, da ima tak pristop v celovečernih animiranih filmih možnost preživetja na daljši rok, ali pa ga bo računalniška animacija dokončno izpodrinila? Količina dela, ki ga zahtevajo taki filmi, je neverjetna.
V teoriji zahtevajo več dela kot računalniške animacije in po navadi je res tako. A računalniški animatorji nenehno izumljajo nova orodja in jih adaptirajo za svoje potrebe, kar pomeni, da si sami naložijo še več dela. Zato se računalniške animacije prav tako delajo ogromno časa in v velikih ekipah.

Tudi pri Rdeči želvi smo uporabili računalniško animacijo, a zelo zadržano: za želvo, nekaj ptic v daljavi in za eno stonogo. Predvsem je šlo za praktične razloge; želvo je težko ročno animirati, ker gre za rigidno obliko, pa še počasi se premika. Hitrejše premike je lažje animirati ročno kot počasne.

Zakaj ste pravzaprav izbrali želvo in ne katere druge živali? V meni vzbuja asociacije na starost, modrost, morda celo na mite o stvarjenju sveta. Kaj je simbolizirala za vas?
Točno tako - želve vzbujajo vtis, kot da živijo večno. Povrhu pa še niso preveč "srčkane": to niso puhaste živalce z velikimi očmi, pač so kar malo srhljive. Ne bi se je hoteli ravno dotikati. Želva praviloma tudi ni agresivna: če bi brodolomčev splav napadal morski pes, bi bilo jasno, kaj skuša s tem doseči. Zakaj pa bi napadla želva? Nekaj zelo posebnega je prav na morskih želvah: zanimivo se mi zdi, da prilezejo iz morja in izležejo jajca na kopnem, potem pa se vrnejo v morje.

Še zadnji razlog pa je, da je želva zelo zanimiva prezenca na filmskem platnu. V resnici so vse živali zanimive, ampak nekatere so še bolj kot druge. Še med želvami je na primer ena vrsta, usnjača, veliko manj "filmska" od preostalih. Želva seveda v prvi vrsti simbolizira naravo.

Nekje sem zasledila, da ste za film uporabili tudi igralce - ne samo glasovnih igralcev (za dihanje), pač pa tudi zato, da so animatorji lahko preučevali njihovo gibanje.
Ko smo animirali ljudi, smo hoteli ustvariti realistična bitja, ne pa risankastih človečkov z nečloveško gibljivimi udi in podobnim. To je za večino animatorjev najtežja naloga, kar jih je. Če nimaš na razpolago ravno najboljših animatorjev na svetu - in mi si jih nismo mogli privoščiti - bi se lahko zelo hitro videle napake, kar bi bilo neprijetno gledati. Najlažja rešitev je, da ti pozirajo igralci: ne samo za gibe, ampak tudi zato, da vidimo, kako se v vetru naravno premikajo lasje, kako se upogibajo oblačila ... Ne smeš pa preveč posvojiti malih individualnih gest igralcev, ker bi bila to samo še kopija.

Ena izmed osrednjih tem Rdeče želve, če sem film prav razumela, je človekov odnos do narave. Sprva je ta skrajno antagonističen: brodolomec skuša pobegniti, si naravo pokoriti in ji nadvladati. Šele ko ugotovi, da v tej bitki ne more zmagati, se nauči sožitja in vzpostavi harmoničen odnos z okolico. Je posameznik metafora za človeško raso? Smo za večno ujeti v cikel uničevanja svojega naravnega habitata - ali pa se lahko naučimo drugačnega načina bivanja?
Absolutno nisem hotel posneti pridigarskega filma. V zadnjem času je bilo nekaj takih, še posebej v prazničnem času, ampak to res ni po mojem okusu. Bi pa seveda rad podal določeno poanto. Sam imam že od nekdaj zelo tesen odnos z naravo, v njej se počutim doma in sproščeno. Ampak mislim, da se tudi ljudje, ki so od nekdaj živeli v mestih, nekje globoko v sebi zavedajo, kako zelo smo del narave.

Če bo film gledalce spomnil, kako neverjetna je narava - pa s tem ne mislim samo prisrčnih živalic, ampak tudi nasilje, smrt in nevihte -, je opravil svoje. Nisem hotel artikulirati neke eksplicitne ekološke poante, le spomniti ljudi na to, kar v resnici že vedo. Besede "ekologija" nisem med snemanjem nikoli zavestno uporabil. Nekdo jo je omenil pozneje in šele takrat se mi je zazdelo, da bi se ga najbrž dalo razumeti tudi tako.

Rdeča želva nagovarja čustva, ne pa razuma.
Ja, lepo povedano. Strinjam se. Na ljudi vpliva na intuitivni in na čustveni ravni, čeprav moraš biti kot avtor med snemanjem skrajno racionalno bitje.

Kaj se je izkazalo za največji izziv med produkcijo filma? Tokrat ste bili prvič v vlogi režiserja, ne pa tudi animatorja.
Vse skupaj je izčrpavajoče. To niso klasični delavniki od devetih do petih ali šestih, kjer bi si ob koncu dneva lahko čestitali, da smo dosegli točno to, kar smo si za tisti dan zastavili. Vedno si misliš: "Ja, ampak to in to bi lahko naredili še drugače ..." In potem podaljšaš za eno uro ali štiri ali šest, ker hočeš narediti največ, kar zmoreš. Kar seveda pomeni, da nikoli nisi gotov z delom. Sam nase izvajaš pritisk, k delu se vračaš med prazniki in ob koncih tedna ... kar je izvedljivo za mesec ali dva, po več letih pa te izžame. Film sem začel pisati spomladi 2007, končan pa je bil jeseni 2016.

Naslednji teden nas čaka razglasitev oskarjevskih nominacij. Vemo, da največjih nagrad v Hollywoodu ne dobijo ljudje, ki zanje ne delajo - to pomeni kampanjo od studia, obiskovanje industrijskih dogodkov in projekcij in tako dalje. Ste se lotili te igre in upate na nominacijo? Mislite, da si Rdeča želva lahko izbori svoje mesto med Disneyjevimi megalomanskimi projekti?
Imamo distributerja, ki razume, kako se tej svari streže. Oglaševali smo v vseh pravih publikacijah in v zadnjem času sem opravil ogromno intervjujev. Film v Ameriki na spored prihaja ta teden, kar je prav tako namensko izbran termin. Mislim, da smo naredili vse potrebne korake in da imamo možnost.

Dobili smo tudi nekaj sijajnih recenzij - a letos je v igri 26 animiranih celovečercev, ki se bojujejo za pet nominacij. Lani je bilo takih filmov 16, leto prej še manj - konkurenca je torej letos še posebej močna. Nekaj je tudi zelo močnih kandidatov, še posebej v očeh članov Akademije, ki živijo v Kaliforniji. Zato seveda nimam nerealističnih pričakovanj. Prednost našega filma sta ročna animacija in posebno vzdušje. Ampak hej, v Ameriki se dogajajo čudne reči, poglejte samo njihovega predsednika! (Smeh.) Bomo videli.

Ana Jurc