Kozole je kratki film Meje posnel 24. oktobra lani, izvemo iz napisa v končni zatemnitvi. "Ko se je val migracij razlil čez Madžarsko, je postalo jasno, da bo prišel tudi na slovensko stran. Takrat sem kot avtor in kot človek začutil, da je treba na nekaj tako groznega reagirati. Obenem se mi je zdelo, da bodo Meje nekakšen epilog mojega celovečerca Rezervni deli, ki sem ga snemal na isti lokaciji trinajst let prej - le da je realnost zdaj nadomestila fikcijo," je režiser povedal v sklopu Zajtrkov z avtorji, pogovorov z ustvarjalci, ki v času festivala potekajo v portoroškem Avditoriju.

Na mejo sta s snemalcem Matjažem Mrakom odpotovala že prej, prvi dan, ko se je razvedela, da je prispela kolona beguncev, ki so jo oblasti zadrževale na nikogaršnji zemlji med Slovenijo in Hrvaško. "Zbegan sem bil, ker sem se znašel v moralni dilemi: kaj lahko kot avtor o vsem skupaj sploh povem? Kot da ni vse skupaj že dovolj grozno. Matjaž je sicer nekaj snemal in jaz sem z otroki igral nogomet, a v resnici sva se tisti dan domov vrnila brez posnetega materiala."

120 let po Prihodu vlaka na postajo
A kljub temu neuspehu se je tema Kozoletu zdela ključnega pomena in nekaj, kar je dolžan dokumentirati. "Doma sem o vsem skupaj intenzivno premišljeval in se spomnil nekega Truffautovega eseja, v katerem govori o začetku filma: pravi, da je na eni strani Méliès in spektakel, na drugi pa brata Lumière in dokument. Pomislil sem, da bi lahko posnel film brez besedila, brez dialoga, brez glasbe in montaže, konec koncev tudi brez režije. Tako kot pri bratih Lumiere vidimo Prihod vlaka na železniško postajo, tako tukaj proti nam prihaja človeška reka."

Včasih je en kader dovolj
Po tej načelni odločitvi se je vse zgodilo zelo hitro. "V petek popoldne sem poklical Matjaža in naslednje jutro sva bila spet na meji. Najprej sva tri ure čakala in se ni zgodilo nič. Nato sva od novinarja Associated Pressa izvedela, kako konfuzna je v resnici situacija: nekatere ljudi so vozili z avtobusom, druge so peš vodili čez polja, spet druge zadrževali; helikopterji so preletavali območje - skratka, napol vojno stanje. Postavila sva se na lokacijo, ki jo vidimo v filmu, in čakala štiri ure, preden sva dobila svoj posnetek. Zdi se mi, da včasih lahko v enem kadru poveš vse, kar si hotel povedati."

Ko se je kolona vila mimo njiju - med begunci je veliko otrok, nekateri mahajo v kamero, medtem ko se odrasli, obloženi s torbami in vrečami, večinoma utrujeno ne zmenijo zanjo - sta Kozole in Mrak vedela, da sta dobila posnetek, ki sta ga za svoj film potrebovala. "Vedela sva, da je film narejen. Predtem sem napisal scenarij v treh stavkih: 'Kičasto, slovensko polje. Od daleč pride kolona ljudi. Pridejo v bližnji plan, gledalci imamo možnost interpretacije in meditacije. Odidejo, ostane prazno polje, ki ni več isto polje, kot je bilo prej.' Ko sva se po snemanju vračala proti Ljubljani, je pozvonil telefon: Danijel Hočevar, moj producent, me je klical, češ da je prebral moj scenarij in ga zanima, kdaj bi to lahko posnel. Kar pomeni, da sva film posnela, preden je producent sploh prebral scenarij."

Dan, ko je nastal posnetek, ki bo pozneje postal film Meje, "ogledalo časa, v katerem živimo", kot ga je v utemeljitvi nagrade opisala žirija Dokudoca, je v obeh avtorjih pustil globoko sled. "Po končanem snemanju sva šla pogledat še v sprejemni center v Brežice. Sedela sva na drugi strani ceste in jedla čevapčiče. Okrog naju so bili novinarji iz Španije, Francije, Nemčije ... Bilo je kot v Casablanci leta 1944. Brežice so mi zelo blizu: doma sem iz Krškega in ker tam nimamo bolnišnice, se hodimo rojevat in umirat v Brežice. In ko se kar naenkrat v teh malih Brežicah znajde ves svet, ugotoviš, kako smo vsi povezani. Umetnost ni samo nekaj latentnega, pač pa smo vsi del enega sveta."