Igralčeva predstavnica za tisk je v torek medijem posredovala izjavo za javnost: "Daniel Day-Lewis ne bo več ustvarjal kot igralec. Globoko je hvaležen vsem svojim sodelavcem in občinstvu, ki ga je spremljalo veliko let. To je zasebna odločitev in v zvezi z njo ne bo nobenih nadaljnjih izjav."

Ostane nam še en film
V tolažbo nam preostane le še eno: za 25. december je napovedana premiera njegovega poslednjega filma, uradno še nenaslovljene zgodovinske drame v režiji Paula Thomasa Andersona, s katerim sta posnela že mojstrovino Tekla bo kri (There Will Be Blood). Neuradno zgodovinska drama nosi naslov Phantom Thread, Day-Lewis pa v njej igra modnega oblikovalca, ki v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Londonu ustvarja za petične stranke. Igralčeva predstavnica je potrdila, da bo njen varovanec sodeloval pri promociji filma, ki že zdaj, preden ga je kdor koli videl, velja za favorita v naslednji sezoni nagrad.

Enkrat je bil že pripravljen vse odvreči
Daniel Day-Lewis je od nekdaj slovel po tem, da svoje vloge izbira skrajno selektivno in le redko stopi pred kamero. Enkrat se je iz medijskega sveta že umaknil, sredi devetdesetih, in svojo odločitev opisal kot " polovično upokojitev". Posvetil se je svoji "prvi ljubezni", rezbarjenju, se preselil v Firence in se tam lotil tudi čevljarstva. Po petih letih ga je nazaj pred kamere zvabil Martin Scorsese s Tolpami New Yorka: odredil mu je vlogo markantnega voditelja tolpe Williama "Mesarja" Cuttinga.

Še bolj dramatično je igralec na klin obesil gledališko življenje: leta 1989 je odkorakal z odra Narodnega gledališča v Londonu sredi predstave Hamlet, češ da je videl duha svojega očeta. Pozneje je pojasnil, da tega ni mislil čisto dobesedno: "Najbrž sem neposredno po tem res rekel veliko reči in do neke mere sem verjetno vsak večer res videl duha svojega očeta, kajti če ustvarjaš predstavo, kakršna je Hamlet, boš na vse skupaj gledal skozi spekter lastne izkušnje."

Anekdote o "mučnih pripravah" na vloge
Britanec je zaradi metodološke intenzivnosti, s katero se vrže v vsako vlogo, eden najbolj spoštovanih igralcev v industriji: v pripravah na Mojo levo nogo ni hotel vstati iz invalidskega vozička, za Neznosno lahkost bivanja se je naučil češko, med snemanjem Tolp New Yorka pa je poslušal Eminemovo The Way I Am, da je zbral dovolj agresije za pred kamero.

Sam pri grajenju "mita Daniela Daya-Lewisa" sicer ni hotel sodelovati. "Ljudje govorijo, očitno v mojem imenu, o mučnih obdobjih priprav, a pri tem zgrešijo poanto: zame je to čisti užitek," je izjavil v intervjuju za The Rolling Stone ob izidu Tolp New Yorka. "Mesarski poklic seveda ne bi bil moja prva izbira. A vsako početje, ki zahteva posebne veščine - na primer to, ko mesar nabrusi nož - je čudovito opazovati."

Za oskarja je bil nominiran petkrat in zlati kipec domov odnesel trikrat: leta 1989 za Mojo levo nogo, biografsko dramo, v kateri je igral umetnika Christyja Browna, ki je zaradi cerebralne paralize lahko tipkal samo z nogo. Leta 2007 je veliki met ponovil kot naftni mogotec na prelomu stoletja; oskarja mu je prinesla že omenjena drama Tekla bo kri Paula Thomasa Andersona. Tretjega in očitno zadnjega oskarja mu je Akademija podelila leta 2012, za naslovno vlogo v Spielbergovem predsedniškem portretu Lincoln.

Daniel, ki se je rodil v zakonu pesnika Cecila Daya-Lewisa in igralke Jill Bacon, je filmski ognjeni krst prestal leta 1971 kot (neimenovani) vandal v filmu Sunday Bloody Sunday. Obiskoval je prestižno akademijo Bristol Old Vic in redno delal v gledališču in na televiziji, preden je počasi pritegnil pozornost filmske industrije. Prelomno je bilo zanj leto 1985, ko se je širši množici predstavil v dveh večjih filmih - v gejevski ljubezenski drami Moja čudovita pralnica ter v adaptaciji Sobe z razgledom E. M. Forsterja.

Njegov igralski razpon je bil, kot že rečeno, širok: v Poslednjem Mohikancu (1992) je igral ameriškega staroselca, v Imenu očeta (1993) irskega revolucionarja, v Času nedolžnosti (1993) newyorškega aristokrata ter puritanskega kmetovalca v Lov na čarovnice (The Crucible, 1996).

"V življenju vsakega igralca je trenutek, ko se mora vprašati: je še dostojno, da se s tem ukvarjam?" je nekoč izjavil igralec, ki sicer živi na Irskem s svojo ženo, igralko Rebecco Miller.