Francozi so lani v neki televizijski anketi izbirali stoterico svojih najslavnejših sonarodnjakov. Edith Piaf, ki je leta 1963 (pri 47 letih) umrla zaradi raka, je zasedla zavidljivo deseto mesto (prvo mesto je pripadlo Charlesu de Gaulleu). Zato najbrž ni bilo nobeno presenečenje, ko je snemalna hiša TF1 International razkrila svoj načrt o Piafovi posneti biografski film La Môme (Lastovica) , ki si naslov izposoja pri pevkinem nadimku.

Film režiserja Olivirja Dahana (z Marion Cotillard v glavni vlogi) bo nato kasneje leta 2007 distributer Picturehouse predvajal tudi v ZDA, kjer pa ga bodo, zavoljo večje prepoznavnosti, naslovili La Vie en Rose.

Ne gre za slepi patriotizem
Dahan pravi, da njegov film noče biti vaja iz nostalgije ali tradicionalno francoska krepitev narodne zavesti, ampak poklon legendi, ki je daleč presegla meje ene same kulture ali jezika. Režiser poudarja, da se sam film začne v New Yorku, kjer Piafova poje v angleščini – "Seveda je bila Francozinja, toda ne pripada več le Franciji."

Življenje kot film (s srečnim koncem)
Ključno za nastanek res dobrega filma naj bi po Dahanovem mnenju bilo, da se režiser ne pusti ustrahovati bremenu mita, ki so ga okorog pevkinega imena zgradili Francozi. Prva polovica filma se vrti predvsem okrog njenega travmatičnega otroštva. Deklica, katero je pri osmih letih zapustila mati, je živela pri babici v bordelu, nato začasno oslepela in začela služiti s petjem na pariških ulicah.

Tudi v odraslih letih je bilo pevkino življenje več kot hvaležna tema za ekranizacijo: obtožena je bila umora, izgubila je otroka, se dvakrat poročila in med drugo svetovno vojno sodelovala s skrivnim odporniškim gibanjem.

Skriti adut
Ker se film s proračunom 25 miljonov dolarjev (kar je za francoske razmere veliko) ne ponaša s slavno glavno igralko, so v stransko vlogo postavili igralca, ki počasi postaja nekakšna francoska maskota, Gerarda Depardieuja.