"Mnogi ste trdno prepričani, da slovenski film uspehe dosega kljub kulturni politiki, ne pa zaradi razumevanja države ali njenega vizionarstva," se je v svojem uvodnem nagovoru z negativno percepcijo soočil častni pokrovitelj jubilejnega festivala, premier Miro Cerar. Čeprav opaža, da je slovenski film v zadnjem času - med drugim z uspehi Roka Bička, Špele Čadež in Damjana Kozoleta - "dobro zapisan na zemljevidu evropskega in svetovnega filma", se predsednik vlade zaveda, a evropske kinematografije in z njimi tudi slovenska ne morejo biti odvisne le od trga. "Veliko priložnost vidim v aktivni udeležbi cele vaše panoge v debati o pametni specializaciji," je Cerar položil na srce filmarjem. Obenem pa je premier napovedal, da si bo vlada še naprej prizadevala za "koordiniran razvoj vseh tistih dejavnosti, brez katerih danes filma sploh ni - gospodarstva, izobraževanja, kulture in znanosti".

Letošnji Badjurov nagrajenec, izkušeni veteran slovenske filmske produkcije Franci Zajc, je bil, kot že številni nagrajenci pred njim, v svojem govoru tudi precej kritičen do položaja slovenskega filma. Poudaril je, da so v vseh evropskih državah televizijske hiše po zakonu in zaradi lastnega interesa tudi aktivni soustvarjalec nacionalnega filma. "Z združenimi močmi bi med drugim lahko vsako leto realizirali tudi vsaj en produkcijsko zahtevnejši film. Po predalih nam ležijo odlične, univerzalne zgodbe o vedno aktualnih človeških odnosih," je prepričan.

Življenje, posvečeno filmu
Producentski opus Francija Zajca je fascinanten, naj gre za njegov obseg, ki samo v izboru šteje čez sto televizijskih in kinematografskih del, ali pa za ta dela sama, od katerih so mnoga temeljno oblikovala in zaznamovala tako slovensko kinematografijo kot kulturo nasploh, je utemeljitev Badjurove nagrade za življenjsko delo povzela predsednica komisije za letošnjo nagrado Ženja Leiler. Podrobnejša predstavitev je, kot filmskemu festivalu sicer pritiče, pripadla sedmi umetnosti: biografski portret slavljenca je režiral Slavko Hren. V njem se sprehodimo skozi glavne etape Zajčevega dela, ki segajo od ambiciozne RTV-jeve produkcije Dekamerona v sedemdesetih (pod taktirko češkega režiserja Vaclava Hudečka) pa do številnih sodelovanj z Matjažem Klopčičem. Tako izvemo, kakšne preglavice je na snemanju Cvetja v jeseni povzročal hrup motornih žag na okoliških klancih in zakaj je režiser tolikokrat ponavljal romantične prizore med Meto in Janezom ("Že prvič je bilo dobro, a ju je rad gledal"). Prav Klopčič je bil tisti, se Zajc na filmu spominja s cmokom v grlu, ki mu je na srce položil, da je "v Film treba vlagati vse, ga pisati z veliko začetnico".

Žal pa je po Zajčevih besedah politika filmsko umetnost v samostojni Sloveniji pripeljala na rob preživetja, pri čemer so ji izdatno pomagali tudi neenotni filmarji sami. "Financiranje produkcije slovenskega filma je limitirano na mizerijo, ki nam ne omogoča več ustvariti profesionalnega filma," je ugotavljal letošnji nagrajenec. "O detajlirani kostumografiji, posebnih učinkih ali vsaj normalnih delovnih razmerah lahko že nekaj časa samo še sanjamo." Prav tako je po njegovem oteženo delo samih filmskih producentov, ki morajo za projekte zastavljati lastno premoženje in se odpovedovati deležem, ki njihovim kolegom v tujini samoumevno pripadajo. Slovenski film je tako iz leta v leto bolj le še podvig entuziastov, češ da je "nor, kdor se s filmom ukvarja", če parafraziramo velikega pesnika.

Ljubezen do kulture je za slovensko politiko le črka na papirju
Zajc je svojo kritiko usmeril tudi na državo in njeno skromno financiranje slovenskega filma. "Filmska umetnost je na papirju sestavni del nacionalne kulture, vendar ji ne damo možnosti, da bi to tudi zares postala," je dodal. "Dokler ne bomo vsi spoznali, da je financiranje v kulturo in znanost naložba, in ne strošek, se našemu narodu slabo piše," je še dejal Zajc in opozoril, da je za nacionalno filmsko produkcijo letos namenjenih le 3,5 milijona evrov, kar je toliko, kot v tujini znaša povprečna cena enega samega igranega celovečerca, ter da za "kolikor toliko normalno in profesionalno izvajanje kulturnega poslanstva slovenska filmska produkcija potrebuje letno vsaj deset milijonov evrov".

Prvi filmski dan je sicer v Portorožu minil v znamenju mrzlega dežja in vetra, zaradi česar je bila najbrž večerna udeležba nekoliko skromnejša, kot smo je vajeni iz preteklih let - kljub temu da se je slavje po podelitvi in uvodni projekciji iz avle Avditorija preselilo v veliko elegantnejši hotel Kempinski. Namesto ceremonialnega pompa se je druženje filmske srenje sicer razvilo "le" v vljudno zakusko, a upanje, da bo življenje na obali v naslednjih dnevih vsaj malce bolj slavnostno in filmsko obarvano, ostaja. K temu naj bi ne nazadnje pripomogle tudi večerne projekcije na plaži, ki jim je že prvo noč ponagajalo vreme. Če bo šlo vse po sreči, si bomo danes pod zvezdami lahko ogledali Čapovo klasiko Ne čakaj na maj.

Seveda pa se je festivalsko kolesje zagnalo še pred uradnim odprtjem: prvi dan so svoje filme med drugim predstavili Boris Petkovič (Košarkar naj bo), Dejan Babošek (Ksana) in seveda že omenjeni Marko Naberšnik (Slovenija, Avstralija in jutri ves svet). O prvem smo na naših straneh že poročali, o drugih dveh pa boste lahko več prebrali popoldne.