Dario Juričan je v pogovorih za hrvaške medije v preteklih dneh večkrat poudaril, da njegov dokumentarec Gazda: Tranzicija/Privatizacija/Korporacije ni film o lastniku Agrokorja Ivici Todoriću - čeprav veliko govori ravno o najbogatejšem prebivalcu Hrvaške. Vrniti se je treba 40 let v preteklost, če hočemo razumeti ambicijo, premreženost in politiko, je prepričan režiser. "Koktajl vsega naštetega je bila naša gonilna sila."

"Gazda" ni film o posamezniku, pač pa o sistemu
Dokumentarec tematizira nekatere sporne dogodke, kot je privatizacija nekdanjih družbenih podjetij Jamnica in Unikonzum, ki so postala del Agrokorja. Obravnava tudi povezave z močnimi političnimi osebami na Hrvaškem, predvsem iz vrst HDZ-ja, ki je bil najdlje na oblasti, ter tudi z zagrebškim županom Milanom Bandićem, ki vodi Zagreb s krajšimi premori od začetka novega stoletja.

"Gazda je izobraževalni film. Namenjen je vsakemu državljanu regije kot določen test resničnosti," je Juričan povedal hrvaškim medijem pred petkovo premiero filma v Motovunu. Kot pravi pripovedovalec na začetku dokumentarca, gre za film "o uspehu in o tem, kako se je to zgodilo, kot tudi o neuspehu in kako v njem živimo".

Film je "informativno in relevantno raziskovalno novinarsko delo", je o njem pohvalno zapisal hrvaški časnik Novi list. Juričanu je v 70 filmskih minutah uspelo brez jeze, cmoka v grlu ali emocij pregledno predstaviti mehanizme, s katerimi je vladajoča politika v zadnjih 40 letih upravljala hrvaško gospodarstvo. Dokumentarec argumentirano razkriva sistemsko korupcijo na Hrvaškem, poudarjajo.

"Juričan gledalcem ponuja streznjen vpogled v skrito naravo socialistične in tranzicijske Hrvaške. Prikazuje anatomijo institucionalne gnilobe, iz katere izhajajo rastline, kot je današnji Agrokor. Z debelo senco prekrivajo družbe tudi zunaj hrvaških meja," navaja reški časnik.

Isti čas, različni usodi
Juričan je imel za snemanje filma tudi osebno motivacijo: njegov oče je bil sošolec Ivice Todorića. Celotno delovno dobo je skromno preživel v nekdanjem zagrebškem trgovskem podjetju Unikonzum, ki je po tranziciji postal Konzum. Ivica Todorić je medtem postal lastnik Konzuma in "še polovice Hrvaške", cesarstvo Todorićevih pa je začel graditi oče sedanjega lastnika Agrokorja Ante Todorić še v času Jugoslavije.

Dokumentarec, ki je nastal brez pomoči portretiranca
Avtor je film pripravljal tri leta, posredovanje mnogo dokumentov pa so avtorju državne institucije zavrnile, čeprav je zahtevo za dostop do informacij javnega značaja vložil tudi pri informacijskem pooblaščencu. Ivica Todorić ni želel pred Juričanovo kamero, zato je Juričan odgovore na svoja vprašanja iskal sam.

Med drugimi se je pogovarjal s starosto HDZ-ja Vladimirjem Šeksom. Ta je vodil parlamentarno komisijo, ki je neuspešno preiskovala prodajo pšenice iz državnih blagovnih rezerv prek dveh Todorićevih podjetij. Med drugim je izjavil, da "se ne spomni", ali je Agrokor financiral HDZ.

Posebna zgodba je Todorićev prevzem gradu Kulmerjevi dvori blizu Zagreba, ki je bil razglašen za javno dobro in predviden za hotel. Družina Todorić tako živi v eni najbolj atraktivnih nepremičnin na območju Zagreba. Film omenja tudi navidezne spremembe namembnosti zemljišč v najboljših mestnih soseskah za izgradnjo Konzumovih nakupovalnih centrov.

Zagrebška predstava je napovedana za jesen. Juričan je ob hrvaški premieri v Motovunu sprožil akcijo zbiranja sredstev, da bi dokumentarec o "gazdi" lahko predvajal v vsaki hrvaški vasi.