Na Nizozemskem živeči palestinski režiser je ekipo, sestavljeno iz Evropejcev, Palestincev in Izraelcev, namreč odpeljal na Zahodni breg, kjer so posneli večino filma Paradise Now. Ko pa je bomba, ki je padla v bližino njihovega hotela, ubila sedem ljudi, je snemanje prestavil v svoje rodno mesto Nazaret, kjer so do zdaj že večkrat nagrajeni film dokončali.

Po predvajanju na Berlinalu film čaka newyorški filmski festival, konec oktobra prihaja na redni spored ameriških kinematografov, film pa je tudi v igri za tujejezičnega oskarja.

Kaj se je spremenilo 11/9/2001?
Film je še eden od izdelkov, ki prikazujejo svet po 11. septembru, le da se ne posveča ameriški strani zgodbe, ampak se sprašuje, kaj ljudi pripelje do sodelovanja pri terorističnih dejanjih. Paradise Now riše portret dveh samomorilskih napadalcev z Zahodnega brega, pri tem pa se spusti tudi v globino in išče vzroke njune frustracije in verske gorečnosti. Tretji celovečerni film ki ga je ustvaril Hany Abu Asad, jasno zahteva mir in ne upravičuje vojne, to pa stori z dovolj čustvi, pristnosti in moči, da si je prislužil pohvale z obeh v spor vpletenih strani.

Film ni vreden življenja!
Pri snemanju filma so pomagali tako Palestinci kot Izraelci. Slednji so film tudi delno financirali, ekipi so pomagali logistično, medtem ko so prebivalci Zahodnega brega režiserja in ekipo povabili v svoje domove, trgovine in skrivališča, z njim so delili zaupne informacije in v filmu celo igrali. Lastnik garaže in izdelovalec bomb se tako s tema poklicema ukvarjata tudi v resničnem življenju. "Vsak dan smo se zapletali v politične razprave in vsak dan sem popravljal dialoge v filmu, da bi bili ti bolj resnični in verjetni," je povedal Abu Asad, ki pa trdi, da se ne bi še enkrat podal v tako nevarnost samo zaradi filma. Za film ne bi nihče smel tvegati svojega življenja, meni.

Na pomoč priskočil tudi Arafat
Čeprav je bila ekipa v stalni nevarnosti, jo je sredi snemanja zapustilo le sedem Evropejcev, ostali so zdržali, čeprav je med snemanjem neka arabska skupina ugrabila menedžerja, zadolženega za izbiro lokacij snemanja. "Ena od strank je mislila, da ravnamo proti Palestincem, ker smo upodabljali samomorilska aktivista, ki ju ne vodi Bog," je pojasnil režiser, ki je moral telefonirati Jaserju Arafatu, da je posredoval in uredil menedžerjevo izpustitev.

Po petih letih priredb scenarija, 40 snemalnih dneh in dveh mesecih urejanja je bil film pripravljen za premiero na letošnjem Berlinalu. Abu-Assad se je bal pritožb z vseh strani, a mu ne bi bilo treba skrbeti, saj je film navdušil, med drugim pa so ga nagradili tudi z modrim angelom za najboljši evropski izdelek. Nekaj pritožb je slišal le od par Palestincev, ki na samomorilske teroriste gledajo kot na superjunake, ki vedo, kaj delajo, zato jim ni bil všeč portet ljudi, ki se spopadajo z dvomi. Druga stran pa jih je hotela videti kot verske skrajneže, česar film prav tako ne trdi.

V ZDA ne bo tako stresno?
Abu Asad pa se za taka pričakovanja ni zmenil. "Moj odgovor je, da nikoli nočem posneti filma, ki bi jasno prikazoval moje politično stališče. Filmi so zato, da gledalce popeljejo skozi izkušnje, ki jih sami še niso doživeli, ne da prodajajo politične ideje," je prepričan režiser, ki se zdaj namerava preseliti v ZDA on napisati svoj prvi ameriški scenarij.