Diktatorja ni strmoglavila krvava revolucija, temveč spevna melodija, nalezljiv slogan in barvit logotip premišljene kampanje. Zgodba hudomušne medijske satire je postavljena v leto 1988 v Čilu, kjer je po petnajstih letih zatiralskega režima Pinochet zaradi mednarodnih pritiskov prisiljen razpisati plebiscit in ljudstvu prepustiti odločitev o usodi svoje vladavine.
Voditelji opozicije zaupajo vodenje kampanje mlademu, inovativnemu in samozavestnemu oglaševalcu Renéju Saavedri (Gael Garcia Berna). Ob neznatnih finančnih sredstvih in nenehnem nadzoru vlade je upanja v uspeh malo, ob predlagani Saavedrovi rešitvi, ki ga ne zanima diskreditacija Pinochetove diktature, temveč napoved boljših časov, se zdijo opoziciji možnosti za uspeh še manjše. Vendar sporna oglaševalska akcija obrodi sadove.
Napeta politična drama, ki smo jo na Liffu videli pred tremi leti v sekciji Predpremier, je bila leta 2013 med nominiranci za tujejezičnega oskarja.
V zaklonišče
Čez teden dni, 17. oktobra, lahko uro pred polnočjo ujamete ameriški film Zaklonišče, ki so ga leta 2011 na Liffu nagradili z vodomcem za najboljši film. Zgodba pripoveduje o dobrem delavcu, pridnem možu in skrbnem očetu (igra ga vedno prepričljivi Michael Shannon), ki s svojo ženo (Jessica Chastain) in gluho šestletno deklico živi srečno družinsko življenje. Nekega dne ga začnejo preganjati zlovešče sanje in nelagodne eshatološke slutnje o apokaliptičnem viharju. Da bi zavaroval družino, začne na vrtu obsesivno graditi zaklonišče, z vedenjem pa bega njegovo ženo, sodelavce in sosede. Režiser filma Jeff Nichols je z Zakloniščem še utrdil svoj sloves enega najzanimivejših novih ameriških avtorjev, nič manj kritiške pohvale pa nista bila deležna glavna igralca.
Novi družbeni revoluciji naproti
V soboto, 24. oktobra, pride na vrsto francosko-belgijsko-nemška črna komedija Veliki večer o najstarejšem pankerju s psom in njegovem bratu. Zgodba sledi očetu in mami Bonzini, ki vodita restavracijo v mestnem nakupovalnem centru. Čeprav upata, da bo vsaj eden izmed njunih sinov, bratov, ki sta si različna, kolikor je to le mogoče, to restavracijo prevzel, pa nič ne kaže na to. Njun prvorojenec, ki sliši na vzdevek Not, zavrača vse, kar je povezano s potrošništvom. Rad se pohvali, da je najstarejši panker s psom v vsej Evropi. Njegov mlajši brat Jean-Pierre je sicer njegovo živo nasprotje, a je prav tako že zaposlen, saj dela kot prodajalec na oddelku za posteljnino. Ko Jean-Pierra odpustijo, se brata znova povežeta. Jean-Pierre se kmalu naleze jeze in zavračanja vsega, kar prinaša sodobni kapitalizem, z bratom pa družno kreneta na pot nove družbene revolucije.
Film za zvesto fantovsko bazo in vse pankerje po duši sta Benoît Delépine in Gustave Kervern začinila s predrznim črnim humorjem in revolucionarno naravnanostjo, pa tudi z iskreno humanistično toplino.
Zgodbe o konjih in ljudeh
7. novembra bodo na sporedu Zgodbe o konjih in ljudeh, večkrat nagrajeni islandski film, ki se ga bodo spomnili obiskovalci lanskega Liffa. Na male zaslone prihaja nedolgo zatem, ko se je poslovil z velikih platen. Gre za podeželsko romanco o človeškem v konju in konjskem v človeku.
Kolbeinn ljubi Sólveg in Sólveg ljubi Kolbeinna. A Kolbeinn ljubi tudi svojo dragoceno kobilo Gráno, ta pa je obsedena z vročekrvnim žrebcem Brúnom. Prihaja pomlad in vso vas zanima, kako se bo zgodba razpletla. Vernhardur ljubi vodko in Jarpur ljubi Vernhardurja, svojega gospodarja. Na krovu ruske ribiške ladje je mož po imenu Gengis, ki nima vodke, všeč pa so mu konji, kakršen je Jarpur. To se ne bo dobro izteklo. Grímurju so pri srcu stare jahalne poti, Egill pa ima raje ograje iz bodeče žice. Grímur ima konja in par klešč, Egill pa traktor. To se ne more dobro končati. Jóhanna ljubi Rauðko, svojo kobilo, a Rauðka ljubi svobodo. V travi ob osamljeni počitniški hišici leži ranjen star mož. Ta zgodba bi lahko imela srečen konec. Juan Camillo ima rad pustolovščine, a stari Rdečko je utrujen in hoče počitek. Kako se bo to izteklo? Vse zgodbe se povežejo nekega jesenskega dne na veliki vaški zabavi.
Višja sila o vlogi moškega v sodobni družbi
Teden pozneje (14. novembra) mu bo sledila še ena uspešnica lanskega festivala, Višja sila, ki so ga v Cannesu v sklopu Poseben pogled nagradili z veliko nagrado žirije. Govori o mladi švedski družini, ki preživlja počitnice v francoskih Alpah. Sonce sije, smučišče je čudovito in oče se končno lahko posveti otrokoma. Vse se obrne na glavo med običajnim kosilom na terasi restavracije, proti kateri se sproži silovit plaz. Lažen preplah, ki pa odstre vse plasti te na videz popolne družine. Film provokativnega režiserja Rubena Östlunda, enega najbolj propulzivnih švedskih avtorjev, z neprizanesljivim humorjem postavlja pod vprašaj vlogo moškega v sodobni družini.
Na turneji
21. novembra se bo liffovanje na malih zaslonih nadaljevalo z dobitnikom canske zlate palme, francosko Turnejo Mathieuja Amalrica. Izvrsten preplet komične, trpko-sladke drame s filmom ceste, odra in zaodrja, ki gledalca popelje v bizaren svet zrelih in šarmantnih ameriških striptizet na melanholični turneji po francoski provinci. Joachim, nekdanji televizijski producent, se odloči, da bo pustil za seboj pariško življenje in se odpravil iskat srečo v Ameriko. Tam spozna skupino ameriških striptizet, plesalk nove burleske, ki jih odpelje na turnejo po zakotju francoskih pristaniških mest in umazanih hotelskih sob, ob tem pa jih pesti nenehno pomanjkanje denarja. Sanje o velikem koncu turneje v Parizu se razblinijo, ko Joachima pusti na cedilu stari prijatelj, ki mu je obljubil dvorano za nastop. Vrnitev v Pariz odpre boleče stare rane in Joachim se mora znova spoprijeti s svojo preteklostjo.
Banderas v vlogi neuravnovešenega plastičnega kirurga
Letošnji cikel sklepa Almodovarjev intrigantni film Koža, v kateri živim, v katerem priznani španski režiser pripoveduje zgodbo o dr. Ledgardu, cenjenem plastičnem kirurgu, ki se od tragične smrti svoje žene posveča ustvarjanju nove kože, s katero bi tedaj lahko preprečil tragedijo. Po dvanajstih letih mu s pomočjo celične terapije uspe ustvariti kožo, ki je sicer občutljiva na ljubkovanje, toda pravi ščit pred kakršno koli poškodbo, ki jo utegne utrpeti naš največji organ. Za uspeh je potreboval človeškega poskusnega zajčka, zaupnika in odločnost brez kakršnih koli zadržkov. V filmu, ki je bil nominiran za zlati globus v kategoriji najboljši tuji film, blesti Antonio Banderas, ki je kariero začel prav v zgodnjih filmih mojstra španske ekstravagance.