Oglas
Južnoafriška filmska industrija velja za filmsko industrijo, ki ji je glede na prejšnja leta letos uspel neverjeten preboj na tuje trge. Začelo se je z nenavadno priredbo znamenite Bizetove opere Carmen. Film U-Carmen eKhayelitsha je v Berlinu prejel zlatega medveda. Za drugi vrhunec je poskrbel film Tsotsi, ki je v Torontu prejel nagrado občinstva, uvrstil pa se je tudi med kandidate za oskarja za najboljši tujejezični film.
Novinarji so prespali projekcijoNa mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu ni nihče pričakoval uspeha čudaške filmske pošiljke iz daljnega juga afriškega kontinenta. Filmu, ki zgodbo iz znamenite opere prenese na razmere v enem izmed revnih južnoafrišlih predmestij in v katerem nešolani pevci pojejo v lokalnem narečju xhosa, so filmski "poznavalci" pripisovali tako malo možnosti, da se večina kritikov ni niti potrudila obiskati projekcije. Organizatorji Berlinala so namreč "levemu" filmu odredili nehvaležni jutranji čas, ko se novinarji, ki se vedno navdušeno udeležujejo večernih zabav, niso ubadali z vprašanjem, kako čim bolje napisati kritiko, ampak z vprašanjem, kako se čim hitreje spraviti v "normalno fizično stanje".
Jezikovna pestrost JAR-a
Podobno presenečenje je pripravila kriminalna drama Tsotsi, zgodba, ki se prek spremljanja petih dni v življenju mladega vodje nasilne tolpe v Johannesburgu loteva problemov razširjenosti dveh virusov – virusa HIV in virusa kriminala v Južnoafriški republiki. Film je izjemna predstavitev južnoafriške družbe tudi zato, ker v filmu zaslišimo vseh 11 uradnih jezikov Južnoafriške republike.
Skrivnost je v iskrenosti
Južnoafriškim filmom naj bi uspeh prinesla iskrenost, ki veje iz igralcev. Le-ta ni naključna. Režiserja omenjenih filmov Gavin Hood (Tsotsi) in Mark Dornfor-May (U-Carmen) sta pristnost filmskega jezika izoblikovala načrtno. Dornfor-May je raziskal življenje v predmestju Khayelitsha in tako uspel scenarij popolnoma prilagoditi resničnemu življenju ljudi, za katere je srečevanje bolnikov z aidsom in oboroženih kriminalcev nekaj povsem vsakdanjega. Hood pa je igralce "nabral" kar med prebivalci revnih četrti, ki so se lahko s scenarijem popolnoma identificirali.
Gavin Hood in Mark Dornfor-May sta tudi simbol nove generacije Južnoafričanov, ki ne iščejo priložnosti, da bi čim hitreje pobegnili v ZDA ali Evropo. Oba sta znanje nabirala na univerzah v ZDA, z izkušnjami in priučenimi režiserskimi triki pa želita povzdigniti južnoafriško kinematografijo.
Vsaj enkrat ne o revščini
Na srečo južnoafriški politiki niso preslišali novic o filmskih uspehih svojih državljanov. Minister za kulturo Pallo Jordan je tako zagotovil, da mora tudi država več storiti za hitrejši razvoj filmske umetnosti, za leto 2006 pa je napovedal organizacijo panafriškega vrha, na katerem se bodo srečali filmski ustvarjalci z vse celine. Sodelujoči bodo skušali najti način, kako na temelju velikih letošnjih uspehov Južnoafriške republike zasnovati nadaljnji razvoj snemanja in promocije filmov. Prav z veseljem zapišem, da bo v Afriki končno potekalo mednarodno srečanje, na katerem beseda ne bo tekla o načinih za izkoreninjenje lakote in pospeševanje razvoja gospodarstva, pač pa o iskanju poti do hitrejšega razvoja umetnosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje