Čeprav gre ob oskarjih za najprestižnejši dogodek v svetu filma nasploh, pa pogled v zgodovino festivala razkriva, da se je canski festival pred sedmimi desetletji spopadal z ogromnimi težavami, da so ga lahko sploh postavili na noge.

Medtem ko sta oba preostala evropska festivalska velikana, Benetke in Berlin, nastala z močno politično pomočjo, je pri Cannesu politika prej pomenila oviro kot pa spodbudo. Leta 1932 je Benito Mussolini v Benetkah ustanovil filmski festival, ki so ga udeleženci kaj hitro prepoznali kot orodje fašistične propagande, še posebej po letu 1938, ko sta si nagrado za najboljši film razdelila Leni Riefenstahl za Olimpiado ter italijanski film Luciano Serra, pilot Goffreda Alessandrinija. Zato se je francoska delegacija takrat domov vrnila v idejo, da bi sami ustanovili filmski festival, ki bi bil bolj zaprisežen načelom demokracije in enakovrednega zastopanja filmske umetnosti s celotnega sveta.

Prvi canski festival bi se moral začeti ... na dan, ko je izbruhnila druga svetovna vojna
Izbira Cannesa kot kraja tega načrtovanega festivala še zdaleč ni bila samoumevna. Za gostiteljstvo se je potegovalo več francoskih mest, najvidnejši kandidati pa so bili Vichy, Deauille, Aix-les-Bains, Biarritz in seveda Cannes. Organizacijo so mu podelili zaradi močnega pritiska tamkajšnjih hotelirjev, ki so želeli dogodek izkoristiti za spodbujanje turizma v nizki sezoni, ko hoteli niso bili polno zasedeni. Ena izmed zamisli je bila, da bi bil festival februarja, vendar so se na koncu odločili za september. A nihče ni mogel vedeti, da bo izbira 1. septembra 1939 kot začetnega datuma pomenila najbolj ponesrečeno izbiro, kar so si jo lahko zamislili.

Prav na tisti dan je seveda izbruhnila 2. svetovna vojna in dogodek so morali nemudoma odpovedati. Na dejanski zagon festivala je bilo treba počakati do konca vojne in tako je bil 1. canski šele leta 1946. Vendar pa tudi takrat še zdaleč ni šlo vse gladko. Organizatorji so le stežka privabljali filme iz največjih držav. Ker jim je to uspelo šele v zadnjih dneh pred odprtjem festivala, so projekcije zaznamovale mnoge tehnične težave. Kakovost celuloidnih trakov se je po svetu močno razlikovala, in ker niso mogli opraviti dovolj testnih projekcij, so bili gledalci soočeni z nenehnimi prekinitvami pri predvajanju filmov.

Tehnične težave, bojkoti, manjkajoča leta
Velika polomija se je zgodil že pri filmu ob odprtju, sovjetskem dokumentarcu Padec Berlina Julija Razimana in Jelizavete Svilove, saj je sovjetska delegacija zaradi prekinitev in tehničnih težav zagrozila z odhodom s festivala. To, da se je nekaj dni pozneje enako dogajalo tudi na projekciji Hitckcockove Ravzpite in je z odhodom zagrozila še ameriška delegacija, prav tako ni pomagalo organizatorjem. Še en nož v hrbet je prišel iz lastnih političnih vrst, saj so mnogi na oblasti menili, da festival ne bi smel potekati vsako leto, in so mu preprosto odrekli financiranje. Zaradi pomanjkanja denarja canskega festivala v letih 1948 in 1950 sploh ni bilo. Tudi zato 70-letnice festivala ne praznujemo letos, temveč jo bomo šele v letu 2017.

Preporod je prinesla Brigitte Bardot
Festival pa je vseeno vztrajal in je kljub neštetim sporom, pogosto zaradi števila filmov, ki jih je v programu bila deležna posamezna država, počasi rasel. Svoj ikonični status je začel dobivati v drugi polovici 50. let, ko je režiser Roger Vadim svoj film In bog je ustvaril žensko (1956) posnel v bližnjem St. Tropezu, v glavno vlogo pa postavil svojo soprogo, mlado in privlačno Brigitte Bardot. Film je s svojim spornim prikazom spolnosti ustoličil pomemben trenutek v francoski popularni kulturi, ko se je mladostna osvoboditev vse odločneje postavljala proti katoliškim konvencijam starejših generacij. Bardotova je hitro postala ikona Cannesa, njene polgole fotografije ob plaži pa podoba, ki je ime festivala in Azurne obale ponesla v svet.

Prezir kritiške srenje
Še pomembneje pa je mladostniški upor prišel do izraza v bolj strokovno kritiških vodah. Vplivni filmski publicist André Bazin, urednik filmske revije Cahiers du cinéma, je v svojem pisanju s festivala vse odločneje nasprotoval programskim potezam in usmeritvi festivala, na katerem so vse večjo veljavo dobivali zvezdniki, ne pa avtorji filmov. Še ostreje je proti festivalu nastopal Bazinov vajenec François Truffaut, ki je v svojem javnem protestiranju šel tako daleč, da so mu večkrat grozili z izključitvijo.

Truffautov ultimat
Celoten spor med kritiki in festivalskim establišmentom je dosegel vrhunec na festivalu leta 1968, ko so ravno v dneh med festivalom po Franciji potekali študentski protesti. Izgredi v Parizu, policijski napad na režiserja Louisa Malleja in odvzem francoske kinoteke Henriju Langloisu so bili povod za to, da je bilo mlajšim kritikom dovolj tega, da festival v ničemer ne odraža pereče družbene resničnosti in se zateka v elitni zvezdniški eskapizem. Truffaut je s pomočjo kritiškega kolega Jeana-Luca Godarda zahteval zaprtje festivala in je v ta namen celo fizično preprečeval odpiranje zaves pred začetkom filmskih predstav. Direktorju Favreju le Bretu ni preostalo drugega, kot da festival res prekine, začela pa so se težka pogajanja o tem, kakšne spremembe lahko Cannes uvede, da bi postal bolj verodostojen z umetniškega in aktualnodružbenega vidika.

Opisani dogodki so bili dejansko prelomni za canski festival in obstaja dober razlog, zakaj govorimo o Cannesu pred letom 1968 in potem. Najpomembnejša sprememba, ki so jo organizatorji uvedli, je bil sicer neke vrste kompromis, a je imel vseeno velike in dolgoročne posledice. Ustanovili so namreč neodvisno sekcijo Štirinajst dni režiserjev (Quinzaine des réalisateurs), v kateri bi v nasprotju z visoko profiliranimi zvezdniškimi in avtorskimi imeni dajali priložnost prebojnim avtorjem ne glede na njihove umetniške in politične preference, in to brez cenzure.

Sekcija Štirinajst dni režiserjev se je od takrat do danes uveljavila kot najpomembnejša neodvisna sekcija na svetu. Preko nje so do svojih prvih mednarodnih uspehov prišli režiserji Werner Herzog, Martin Scorsese, George Lucas, Spike Lee, Ken Loach, Michael Haneke, Dušan Makavejev, če izmed številnih omenimo samo peščico. Lani so v tej sekciji, denimo, premierno predstavili filma Zelena soba Jeremyja Saulnierja in Mustang režiserke Deniz Gamze Ergüven. Neodvisni duh te sekcije se še danes kaže v tem, da njene projekcije ne potekajo skupaj z uradnim tekmovalnim programom v glavni festivalski palači, temveč v 600 m oddaljenem kinu Croisette. Sekcija Štirinajst dni režiserjev ima na naslovu quinzaine-realisateurs.com tudi povsem ločeno spletno stran.

Še vedno magnet za škandale
Festival v Cannesu je današnjo obliko dokončno dobil leta 1983, ko se je odprl novi festivalski kompleks. Ta danes v eni sami mogočni zgradbi združuje 18 dvoran različnih velikosti, med katerimi ima največja, Grand Théâtre Lumière, 2.300 sedežev. V istem kompleksu je med festivalom tudi največji filmski sejem, na katerem se predstavljajo financerji, producenti in distributerji z vsega sveta. Cannes tako danes zaradi svoje razvejanosti združuje najboljše iz sveta zvezdniške industrije in avtorskega filma, a njegove odločitve tudi mnoga leta po dogodkih leta 1968 še vedno razburjajo, bodisi zaradi nerazumljivih odločitev žirije ali programskih odločitev. Govorice o kupčijah pod mizo, komercializmu in o vplivu velikih ameriških studiev, ki iz ozadja vlečejo poteze, so vedno na dnevnem redu. Thierry Fremaux, današnji programski direktor festivala, ob takšnih nasprotjih ostaja neomajen in poudarja subjektivno noto selekcioniranja filmov: »V Cannes se ne uvrščajo filmi, ki so najboljši, temveč tisti, ki jih prepoznamo kot najprimernejše za festival, kakršen je Cannes.«

Letos je za mesta v uradnem festivalskem programu kandidiralo rekordnih 1.869 filmov. Skozi selektorsko sito se dejansko prebijejo samo redki, saj so izbrali 21 filmov v uradni tekmovalni program, 5 zvezdniških spektaklov zunaj tekmovalnega programa, 9 filmov kot posebne projekcije, 3 ekstravagance v polnočnih projekcijah in 18 filmov v drugi uradni sekciji Posebni pogled. K temu lahko prištejemo še 18 filmov v neodvisni sekciji Štirinajst dni režiserjev ter 15 filmov v prav tako neodvisnem Tednu kritike. Terciarne sekcije, kot so Acid ali Cinéfondation, zaradi zgoščenega urnika komajda prejmejo kaj pozornosti mednarodne javnosti.

Vsi hočejo v Cannes
»Imeti premiero filma v Cannesu« je eden izmed tistih ciljev, ki ga bodo filmski financerji, producenti, režiserji in distributerji z vsega sveta poskušali udejanjiti v naslednjih 12 dneh. A uporaba te fraze ima lahko mnogotere pomene. Ker se v uradni program zares uvrsti zgolj peščica filmov, se okoli festivala na tisoče novih projektov zavrti na zaprtih projekcijah in sobicah na filmskem sejmu ali kjer koli v mestu, seveda čim bližje festivalski palači, vse, samo da bi dajali vtis, da so del tega pompa. Nič nenavadnega ni, če kakšen mladi režiser v malo večjem šotoru na LCD-zaslonu prikaže svoj film pred peščico naključnih mimoidočih, vse samo zato, da bo lahko potem doma medijem v svoji državi rekel svoj veliki stavek: »Imel sem premiero v Cannesu!«

Iz Cannesa

Matic Majcen