Festivalu skozi leta uspeva negovati programsko usmeritev, ki obrobne tematike, poetike in estetike postavlja v aktualni kontekst družbe(ne) neenakosti, utemeljene na izključevanjih, tudi na podlagi spolne opredelitve oziroma ignoriranja svobode izbire (družbenega) spola. Dragocenost festivalskega programa je tudi uvrstitev več filmov, ki se iz aktivistične perspektive poglabljajo v kompleksnost aktualnih načinov zatiranja, tudi v problematiko (ne)enakosti onkraj identitetnih omejitev, ki je vredna posebne pozornosti.

Še do lani znan kot Festival gejevskega in lezbičnega filma, ob svoji 30. obletnici dogodek spremeni ime, čeprav ni jasno, zakaj ob spremembi ne uporabi daljše, bolj vključujoče standardne okrajšave LGBTIQ. Tudi odmik od označevanja s tovrstnimi okrajšavami ne bi bil napačna pot, glede na dejstvo, da vsaka klasifikacija umetelno poudarja posebnosti obravnavanih družbenih skupin, s čimer posledično legitimira koncept izključevanja na podlagi identitet, tudi (in še zlasti) ko želi uveljavljati enakopravnost. Res pa je, da se koncept enakopravnosti (za razliko od enakosti) pač sklicuje na pravo, ki pa zaradi sebi imanentnega načela izključevanja (vsaka legalizacija perpetuira diskriminacijo) ne more zagotoviti resnične politične emancipacije.

Med mainstreamom in kritičnim aktivizmom
Kljub visoki festivalski obletnici k sreči nismo bili priča retrospektivnemu programskemu pogledu. Organizatorjem in organizatorkam smo tako hvaležni za prikazan nabor novejše produkcije, četudi v luči prej napisanega niti ne bi pogrešali kar nekaj izbranih filmov, ki bodo zlahka našli svoje distribucijske poti po kakšnih bolj mainstreamovskih kanalih. Če si dovolimo še ta pomislek: na dolge steze se namreč zna izkazati, da bodo mainstreamovski vplivi slabo vplivali na koncept festivala, ki s promocijo tovrstne produkcije tvega devalvacijo svoje temeljne vloge – festival (ki je že tako pogosto kompromitirana forma) se v tej luči pravzaprav izpostavlja nevarnosti prispevanja k vsesplošni festivalizaciji, ki je del spektakelskega diskurza nevtralizacije emancipatornih vprašanj.

Kljub tej občasno dvoumni programski poziciji – moramo jo pa vendarle razumeti tudi kot del nič kaj prijaznih produkcijskih pogojev za preživetje tovrstnih umetniških dogodkov – je bila dvorana Kinoteke tudi letos idealen kraj za spremljanje vrste filmov, ki odpirajo mnoge nastavke za nadaljnje premisleke zagat s fluidnostjo spolov.

V nadaljevanju bomo fragmentarno obravnavali 20 filmov, ki nam jih je uspelo pogledati.

Represija zoper emancipacijo
Violette (režija Martin Provost, 2013) v središče postavi življenje romanopiske Violette Leduc (1907–1972), ki je, kot beremo v napovedi filma, hodila po robu tako z izbiro literarnih tem kakor s svojim življenjskim slogom. Film v resnici oriše razredno neenakost zgodnjega 20. stoletja, ki v marsičem spominja na današnje družbene razmere. Simone de Beauvoir, Violettina zaupnica in podpornica, le ostane njena neuresničena ljubezen, ki si, v nasprotju s proletarko Violette, lahko privošči razvijajočo se kariero intelektualke v boju za »žensko emancipacijo«. Nasprotno pa morajo proletarke ta čas garati za kos kruha, se spopadati s svojimi razkrojenimi družinami in se ob tem prebijati čez osebne psihološke ovire, predvsem osebne narave – kar je seveda posledica družbe neenakosti. Violette mora tako zbrati dovolj poguma, da se zavzame zase in poskusi zaživeti ustvarjalno življenje. Zaradi njenega lezbičnega romana Thérèse in Isabelle (Škuc-Lambda, 2009) in odkritega pisanja o splavu, jo rigidni družbeni sistem postavi na rob preživetja. Prepričljivo in posvečeno zasnovan film odpre prostor za preslišane emancipatorne glasove – tiste libertarne glasove, ki se pomembno razlikujejo od zvezdniških, liberalnih teženj.

O tem, kako družbena stigmatizacija po eni strani rojeva samoorganizacijo, po drugi pa se normalizira skozi legalizacijo, nam veliko pove film Krog (Der Kreis, režija Stefan Haupt, 2014). V petdesetih letih preteklega stoletja je v Zürichu namreč delovala Der Kreis, prva gejevska organizacija zaprtega, klubskega značaja. V kombinaciji dokumentarnega in igranega film poudari problem represije, ki še vedno spremlja prizadevanja za enakost. Učitelj Ernst in transvestitski plesalec Röbi sta osrednja protagonista, ki z gledalci delita svoje izkušnje dogajanj v Krogu in okrog njega ter dolgotrajna prizadevanja za »pravico do ljubezni«, kot se je izrazil režiser v pogovoru, ki je sledil projekciji. Čeprav homoseksualnost v Švici v tistem času ni bila uradno kriminalizirana, je oblast brutalno posegla v dejavnost sicer legalne organizacije. Tako je bil zatrt še eden izmed mnogih bojev za enakost, temelječih na legalizmu – z drugimi besedami, na veri v vladavino prava. V resnici je šlo za represivni poseg v samoorganiziranje (dejansko socializacijo) in kratenje pravice do vzajemne pomoči, ki je skupnosti na dolgi rok sporočil, da sicer lahko ima legalne istospolne poroke, a na račun širšega političnega opolnomočenja skupnosti.

Mainstreamizacija »drugačnosti«
Modro in ne toliko rožnato (Azul y no tan rosa, režija Miguel Ferrari, 2012) na lahkoten način obračuna z družinskimi stereotipi, čeprav gejevsko partnersko zvezo obravnava iz liberalne buržoazne perspektive. Enostavna, skoraj prozaična režija je bila očitno več kot dovolj zanimiva, da je postal ta film velika uspešnica svetovnih festivalov. Ob ključnem pripetljaju, ki je posledica brutalnega homofobičnega napada, se film osredotoča na razkrojen odnos med gejevskim očetom in njegovim najstniškim sinom, ki sicer živi pri mami. Iz sprva odtujenega vzdušja postopoma zraste nov odnos med staršem in odraščajočim otrokom. Prej z edukativno kot pa z umetniško estetiko film med všečnimi humornimi vložki in skoraj almodóvarovsko estetiko odpre tudi vidik razširjenega razumevanja družine.

Primerno vedenje (Appropriate Behavior, režija Desiree Akhavan, 2014) je eden tistih gledljivih filmov, v katerem poudarjene spolne vloge ne vzpostavijo nujnega konflikta, temveč so kvečjemu zgolj vloge, kar pomeni, da sodi film prej med popoldanske zabavne pakete kot pa med tiste stvaritve, ki bi jim lahko rekli osvobajajoče. Podrobni prikazi čvekov o »prepovedanih« spolnih praksah neustavljivo ožijo filmsko polje možnosti oziroma ga reducirajo na negledljiv narativ. Dejstvo, da je glavna akterka »iranska Američanka«, pri tem ne pomaga prav veliko k njeni (in gledalkini) emancipaciji, temveč prej na mehek način zapolnjuje tržno nišo multikulturnega panseksualizma. Film pravzaprav nevtralizira politični potencial relativizacije (družbenega) spola, saj se s spolom poigrava zgolj na ravni dekoracije sicer povsem buržoazne naracije.

Podobno mainstreamovsko izzveni Odpri se mi (Kerron sinulle kaiken, režija Simo Halinen, 2013), film, naravnan na »promocijo/toleranco« »drugačnih« (trans)spolnih praks v liberalni družbi. Sicer zanimiva ideja o pogumnem procesu emancipacije glavne protagonistke Maarit trpi zaradi povsem nenevarno narativno zastavljene filmske obravnave, ki želi iz zavetja običajne omike ugajati širokemu občinstvu (karkoli to že je).

Čeprav Hude sramne lasulje (The Foxy Merkins, režija Madeleine Olnek, 2014) sprva obetajo trash poslastico, se sčasoma izkaže, da film nima povsem jasne konceptualne usmeritve. Kljub temu mu vsekakor uspe ponazoriti razkroj družbenega (za kar so ZDA kot kraj dogajanja paradigmatičen primer), saj vzpostavi asociacijo na razvpito izjavo britanske premierke M. Thatcher, da družba pač ne obstaja. Trapasta astmatična brezdomka Margaret se naveže na zvito Jo, ki prihaja iz premožne družine, na ulici pa živi le začasno, pravzaprav iz dolgčasa. Obe se podata v prostitucijo, pri čemer se Margaret (zaradi svoje »drugačnosti«) pogosto znajde v vlogi fetiša za zdolgočasene bogatašinje. V svoji zmedenosti, prostosrčnosti in naivnosti ji ne uspe spregledati perverznosti številnih zatiralskih situacij, ki so sicer videti kot humorne, a nam kaj kmalu niso več smešne.

Povsem drugačno je družbenoekonomsko ozadje Elizabeth Streb, zvezde dokumentarca Rojeni za letenje (Born to Fly: Elizabeth Streb vs. Gravity, režija Catherine Gund, 2014), ki si kot belopolta, uspešna, razkrita lezbijka lahko privošči razvoj svoje že zrele koreografske kariere v zavetju nove newyorške gentrifikacijske kulture. V dolgočasno oblikovanem filmu je čutiti zagrizenost njene ambicioznosti, ki se po avtoritarnih pravilih kulturne industrije vzpenja po stopnicah uspeha oziroma ustvarjanja blagovne znamke plesalske skupine Streb. Njeno vodilo, da le hoja čez meje varnega omogoča dejanske premike, sicer povsem drži, a vprašanje, ki se nam zastavlja ob ogledu akrobacij »Streb plesalcev«, je, ali vendarle ne gre za produkcijo »letenja«, ki predvsem prispeva k banalnemu spektaklu. Ko spoznamo to koreografsko podjetje, ki se hvali z nastopom na londonskih olimpijskih igrah, smo si namreč le na jasnem: resnična emancipacija in zvezdništvo se definitivno izključujeta.

Še en precej spodletel poskus koketiranja z estetiko trasha je melodramatsko zastavljen Kdo se boji Vagine Wolf (Who's Afraid of Vagina Wolf?, režija Anna Margarita Albelo, 2013), živ dokaz, da neodvisni (indie) pristop ne pomeni nujno resničnega odmika od mainstreamovskega miljeja.

Božje in druge napake
Festival je otvorila Božja napaka (režija Eva Matarranz in Anna Savchenko, 2014), kratki film Luksuz produkcije iz Krškega, ki je, po besedah selektorice Suzane Tratnik, zaradi neposrednega pristopa ter inovativnega filmskega portretiranja boja za prostor pod soncem prejel nagrado Rožnati zmaj. V filmu brez vsakršne odvečne navlake in z občutkom za režijsko redukcijo prizorov spremljamo Salome, migrantko iz Hrvaške s transspolno izkušnjo, ki je v Sloveniji zaživela novo življenje. V svojih štiridesetih je z operativno spremembo postala ženska, vendar je že pred svojo drag-pevsko kariero preživela mnoge težke trenutke od otroštva naprej. Čeprav ji, kot sama pravi, Jezus pri tem ni nič pomagal, in četudi je morala dokazati, da so tudi ženske sposobne za vojsko (bila je tudi v JLA), ji je kljub različnim družbenim ožigosanjem uspelo doseči tisto najpomembnejše – osebno svobodo. Da pa je svojo izkušnjo osvoboditve ob obilici lucidnega humorja znala skozi leta deliti z lokalno LGBTIQ in širšo skupnostjo, je bilo jasno tudi iz dolgega aplavza, ki ji je namenilo občinstvo po projekciji filma.

V petminutnem eksperimentalnem filmu Diego Menendes Rip It After Him (režija Peter Bizjak, 2014) smo priče svojevrstnemu intimnemu zbliževanju treh fantov, ki poteka na ljubljanskih ulicah, vzporedno z nedavnimi demonstracijami proti družbenim elitam. Nedvomno lep, navdihujoč in potenten material za premislek o povezavah med osebnim in političnim.

V kratkem dokumentarcu Čakajoč Axla (U očekivanju Axela, režija Andrea Celija in Simona Jerala, 2014) se seznanimo z zatiralskim zdravstvenim sistemom na Hrvaškem, kjer mladi transspolni Axel nikakor ne dočaka začetka hormonske terapije. Film poudari izjemen pogum protagonista, ki iskreno deli svoje izkušnje z izvrženostjo, izhajajočo iz fluidnosti spola; težava s spolno tranzicijo v tem primeru sovpade s problemom nikoli dokončane farse t. i. tranzicije iz socialističnega v liberalni kapitalizem.

Trash, queer in politična emancipacija
Leta 1972 John Wojtowiz, znan po vzdevku Dog, poskusi oropati neko brooklynsko banko, da bi z ukradenim denarjem plačal ljubimčevo spremembo spola. Po tem resničnem dogodku Hollywood posname hit Pasje popoldne z Al Pacinom v glavni vlogi, film, ki neizbežno popači socialno in širše družbeno ozadje ropa ter iz njega naredi uspešen tržni artikel. Nekaj popolnoma drugačnega pa je dokumentarec Pes (The Dog, režija Allison Berg in Frank Keraudren, 2013). S spektakelskega vidika je dogodek izjemno fascinanten, saj so mu mediji posvetili ogromno pozornosti in iz njega naredili veliki resničnostni šov, ki ga je spremljala vsa Amerika. Wojtowizevo zanimivo življenje in njegova aktivistična prizadevanja pa so bili v središču pozornosti še dolgo po samem ropu. Protagonista v filmu spoznamo do potankosti. Bolj kot njegova promiskuiteta je ključno njegovo igranje s spolnimi identitetami, ki jih pravzaprav radikalno relativizira: kot poliamorna oseba, včasih tudi gej, je bil v zvezi s transspolno osebo – za katero izjavlja, da jo ima enako rad kot moškega in kot žensko. Poročil se je z odvetnikom (sicer črncem), s katerim sta se spoznala v zaporu (kjer se je sicer za las izognil smrti) in ki mu je pomagal predčasno priti na pogojno prostost. Pes brez zadreg komentira altruistični motiv svojega ropa – to dejanje je bilo zanj izhod v sili, saj v nasprotnem primeru njegovemu partnerju ne bi uspela življenjsko pomembna sprememba spola, zato svoj pogum tudi razume kot (osebno) zmago. Čeprav mu je institucija poroke očitno pomembna, je ne dojema kot sveto; podobno je tudi njegovo razumevanje družine: četudi je v svojih zrelih letih navezan na mamo, mu v resnici uspeva kreativno eksperimentirati v perverzno konservativnem objemu »čudaške« družine … Pes je film, ki z levo (in desno) roko, v najboljši maniri estetike trasha obračuna z represijo obstoječega.

Izjemen dokumentarec Julia (režija J. Jackie Baier, 2013) obravnava življenje mladega (in nadarjenega) gejevskega študenta umetnosti, ki je pred leti zapustil homofobično okolje »tranzicijske« Litve in se preselil v »liberalni« Berlin, kjer se preživlja kot transprostitutka Julia. Režiserka je desetletje spremljala njeno kariero, v kateri se prostituiranje prepleta z alkoholizmom, težavami z odvisnostjo in nasiljem pri delu na ulici. Čeprav gre za izrazito osebno zgodbo, nam film nakaže tudi naraščajočo bedo Berlina (in razkroj liberalne ideologije nasploh), hkrati pa odlično ponazori na prvi pogled nevidno kolonizacijo »vzhodnega« telesa. Julii v njeni poziciji »nekaj vmes« med težkimi depresijami uspeva najti tudi nekaj prostora za humor. Njena izjava, da »brez tveganja ni šampanjca«, najbrž še bolj podčrta radikalno odtujenost znotraj obstoječega, ki pravzaprav onemogoča resnično trans-izkušnjo – le-ta ni nič drugega kot odpoved (ponotranjenim in zapovedanim) identitetnim kalupom, česar zahodni/globalni liberalni model pač ne prenese.

Kate Bornstein: queerovsko in prijetno nevarna (Kate Bornstein Is A Queer and Pleasant Danger, režija Sam Feder, 2014) je dokumentarni portret gender aktivistke, dramatičarke, igralke in avtorice knjige Spolna izobčenka: o moških, ženskah in nas ostalih (Škuc-Lambda, 1999). Poudarek filma je tako na premišljevanju njene lastne pozicije kot na premikanju mej koncepta identitete – spolne, (trans)seksualne in nasploh. Film je posnet na neobremenjen način, podobe in izjave lovi brez odvečnega iskanja vizualnih ovinkov, z gledalko pa komunicira brez težav, skozi humor in brez običajne patetike pretenciozne dokumentaristike. Posledično nad podobami prevladajo (politična) sporočila protagonistke, ki nedvomno ostanejo v spominu. Razumeti, da »imajo objekti istočasno več pomenov«, je mogoče, če sprejmemo dejstvo, da je večpomenskost možna le onkraj obstoječih pravil, se pravi onstran legalizma: »Naredite karkoli je že nujno, da si naredite življenje vredno,« pravi Bornstein.

Patologije liberalizma
Film z zgovornim naslovom Gerontofilija (Gerontophilia, režija Bruce LaBruce, 2013) je morda prelomnica v karieri njegovega avtorja, saj smo ga bili doslej vajeni v kontekstu nizkoproračunske scene. Samo problematiko postavi pred kamero premočrtno in brez obotavljanja. Melvin je zaradi starostne onemoglosti v negovalni bolnišnici, mladi Lake, ki sicer občuduje starejše moške, pa tam dela kot pomočnik negovalke. Iz njunega druženja se rodi specifična ljubezen. Luke se odloči, da bo Melvina rešil iz totalne institucije, pri čemer mu celo pomaga dotedanja punca. Starec in fant tako skupaj odpotujeta svobodi naproti, v epizodi z estetiko filma ceste. Ob soočanju gledalca s siceršnjo stigmo staranja je Gerontofilija posebna zaradi iskrene raziskave fetiša, kot je po navadi razumljena privlačnost med ljudmi zelo različnih starosti. Samo srečanje mladosti in starosti pri tem ni ključnega pomena, saj se vzpostavi poudarek na izmenjavi strasti in izkušenj ter na pogovoru, druženju in tudi seksualnih odnosih. Film želi predvsem poudariti problem stigmatizacije tovrstnih »nemogočih« medčloveških odnosov. Izogibanje eksplicitnim seksualnim prizorom, ki je pri LaBrucu novost, pri tem nekoliko zmanjša želeni (politični) učinek filma.

»Njeno veličanstvo ulica« je naslov prvega dela drame Eastern Boys (režija Robin Campillo, 2013). Uvodna scena na pariški postaji Nord mojstrsko sledi temu geslu. Prvi del filma je vizualno mojstrski dodelan, zelo zgovoren, čeprav redkobeseden, vtis, ki ga pusti, pa tako močen, da ga je bilo v nadaljevanju najbrž težko vzdrževati na ravni pričakovanja, ki ne potrebuje dogodka. Film obravnava mladostniško prostitucijo na sofisticiran način, pri tem pa očitno vpleta širšo socialno razsežnost: med tolpo priseljenskih in privlačnih vzhodnoevropskih fantov in klasičnim lokalnim uslužbencem v svojih petdesetih pride do zapleta, ki pravzaprav odpre problematiko t. i. ilegalnih migracij iz t. i. Vzhoda skozi prizmo intimnega. Za režijski pristop so značilni reducirani dialogi ob izvrstni fotografiji, kar odlično nakaže eksistenčno travmo dveh odtujenih teles – »vzhodnega« (mladenič Marek) in »zahodnega« (gospod Daniel). Situacija se razplete v povsem legalno stanje. Gospod fanta, ki ga je do takrat najemal za zadovoljitev spolnih potreb, namreč posvoji, skupina, ki ji je fant pripadal, pa postane žrtev policijskega pregona. Film tako v (zavestno?) nevtralnem tonu ponazori vso ozkost zahodnega koncepta svobode, ki vključuje pokroviteljstvo, humanitarnost in kolonizacijo.

Kako močno huda bolezen spreminja človekove poglede na življenje in kako veliko konotacij ima AIDS, bolezen stoletja, nas uči film Kaj zdaj? Spomni me (E Agora? – Lembra-me, režija Joaquim Pinto, 2013). Režiser filma, ki že 20 let živi s HIV-om in se spopada s hepatitisom C, v nekoliko »godardovski maniri« govori o svojih izkušnjah življenja z boleznijo, pri kateri se mora »primorati želeti«. O epidemijah razmišlja širše kot zgolj z medicinskega vidika, saj jih razume tudi kot posledico kolonializma, svojo bolezen pa umešča v sodobno ekonomsko paradigmo, utemeljeno na načelu profita. Ta film-kontemplacija je tudi pomemben dokument o bolj ali manj tihem izločevanju bolnih iz kolesja neoliberalne družbe.

(Ne le) mladinske tematike
Film Fantje (Jongens, režija Mischa Kamp, 2014) velja za mladinski film, kar je bilo jasno tudi glede na številno prisotnost večinoma mlajšega občinstva v kinotečni dvorani. Med fantoma Siegom in Marcom, ki skupaj trenirata z atletsko ekipo za državno prvenstvo v štafeti, pride do navezanosti, močnejše od prijateljstva. Kljub na trenutke preveč olikani mizansceni (osladna popglasba ter poudarjena pridnost nastopajočih najstnikov) filmu uspe zgraditi zaupanje gledalca (s sicer značilno edukativno) obravnavo prevladovanja Siegovih psiholoških zavor, ki jih vsiljujeta družina in družba.

Zadnji Anitin čačača (Ang huling cha-cha ni Anita, režija Sigrid Andrea P. Bernardo, 2013) je, kljub svoji nekoliko osladni noti, zanimiv zaradi lahkotnega scenarističnega pristopa, odlične igre otrok ter nekoliko kolonialnega pridiha, ki lepo podčrta konservativnost nekega vaškega okolja; korekten film brez političnih pretenzij, ki lahko služi kot izhodiščno učno gradivo za debatne krožke, recimo v osnovnih šolah.

Brez označb (namesto sklepa)
Omnibus kratkih filmov Fuk drugače (Fucking Different XXY, produkcija Kristian Peterson, 2014) je bil del festivalskega off programa. Zavrteli so ga v klubu Tiffany, ker zaradi vsebine, po besedah selektorja Braneta Mozetiča, ne sodi v nacionalno ustanovo. To izjavo razumemo kot zaželeno provokacijo, saj želimo verjeti, da bi bila tudi Kinoteka zmožna predvajanja tovrstne stvaritve. Omnibus je sestavljen iz filmov sedmih transfilmarjev in transfilmark, tematika, ki jo obravnavajo – družbeni spol – pa naj bi bila tuja še njihovim lastnim konceptom le-tega. Med zelo različnimi pristopi in nihajočo kakovostjo posnetega je vsekakor skupna rdeča nit: ni nam treba prav vsega označiti z določenimi označbami, pa tudi z »zmedo« ni nič narobe.