Pevka je na londonsko premiero filma, ki ga je režirala Sophie Fiennes (sestra igralcev Josepha in Ralpha, skladatelja Magnusa in režiserke Marthe Fiennes), prišla v črnem klobuku, ki je delo slavnega oblikovalca Philipa Treacyja in je še povišal markantno silhueto zvezdnice. Razlog za tako opravo sicer ni bil samo modni: Jonesova je na rdeči preprogi povedala, da je nedavno izgubila mamo in da ne bi rada, da bi ljudje videli njene solze.

Dokumentarec Grace Jones: Bloodlight and Bami popisuje pevkino življenje in išče njene korenine na Jamajki, kjer se je rodila in preživela otroštvo. Pri 13 je skupaj z brati in sestrami sledila staršem v New York.

69-letna diva, ki bi ji zlahka pripisali vsaj 20 let manj, je svojo podobo zgradila na visokih ličnicah in androginem slogu. V 70. si je utrla kariero kot ena prvih temnopoltih manekenk, najprej v New Yorku, nato še v Parizu. Znašla se je na platnicah modnih revij in v kampanjah zvenečih modnih hiš, denimo Yves Saint Laurent in Kenzo. Stala je pred objektivi slavnih fotografov, kot so Jean-Paul Goude, Helmut Newton, Guy Bourdin in Hans Feurer.

Pozneje se je preusmerila v petje, podpisala je pogodbo z Island Records in v svojem edinstvenem slogu, nekakšni mešanici diska, reggaeja in popa, posnela številne uspešnice, tudi morda najprepoznavnejšo Slave to the Rhythm, klasiko z newyorškega klubskega prizorišča v 80., katerega središče je bil kultni Studio 54. Takrat že uveljavljena novovalovska ikona je dobila tudi nekaj vidnih filmskih vlog, denimo tisto v Konanu uničevalcu in v filmu iz serije o Jamesu Bondu: Od tarče do smrti (1985).

"Strah je največji afrodizijak"
Prvi odzivi na film Bloodlight and Bami (besedi sta jamajška slengovska izraza za rdeče studijske luči in kruh) so skrajno pozitivne. Film je "poklon pevkini nezemljanski srhljivosti in opomin, da ni treba, da je vsak film o glasbeni zvezdnici galanten poklon na tragičen propad obsojeni krhkosti", je zapisal Guardianov recenzent.

Intimni portret, za katerega je Fiennesova gradivo zbirala pet let, je "vse, kar bi si fanatični oboževalec lahko želel", kot so zapisali pri Irish Timesu. Fiennesova razmišlja tudi o tem, zakaj je Grace Jones še vedno tako impozantna figura. "Prav gotovo je intenzivna. Zahtevna in močna. Povezana je s svojo erotično bitjo in zato, ker vztraja pri svojih pogojih, nekaterim moškim predstavlja izziv. Številnim heteroseksualnim moškim se zdi strašljiva, a jih tudi vzburja. Desmond Guiness mi je nekoč zaupal, da je strah največji afrodiziak".