MMC se je z njim pogovarjal, ko je Ljubljano obiskal v okviru premiere filma Holy Motors. V njem je moči znova združil z režiserjem Leosom Caraxom, s katerim sodelujeta že skoraj 30 let.
Lahko rečemo, da film Holy Motors ni ravno za splošne množice. V čem vi vidite glavno sporočilo filma?
Menim, da film nima vnaprej začrtanega sporočila, ampak je film, ki nagovarja vse. Ne mislim, da je film, ki je rezerviran le elito cinefilov, ki poznajo reference režiserja in njegovo delo. Seveda je lahko njim zaradi poznavanja del ogled mogoče lažji, ampak še
zdaleč ni namenjen le njim. Zame je to film, ki govori o bistvu, je kot pesem. Nagovarja slehernega posameznika, tako prek podob, čustev kot igre same. Na neki način gre tudi za odraz našega časa, modernosti, tehnološkega napredka, opozarja pa tudi na nevarnost izgube duše. Dotika se tudi odnosov, saj raziskuje vrsto različnih odnosov, predvsem med spoloma: oče-hči, mož-žena, ljubimka-ljubimec ... Dejansko menim, da nagovarja zelo široko množico gledalcev. Dejstvo je, da smo se odvadili gledati filme z vsebino, z zgodbo, filme, ki nosijo sporočilo. To je film, ki nas potegne ven iz te rutine in ki nagovarja vsakega gledalca posamezno. Zanimivo, otroci, ki so gledali film, niso imeli nobenih težav s sledenjem in razumevanjem.
Je bila vloga napisana za vas? Režiser Leos Carax jo je napisal z mislijo, da boste vi odigrali vlogo Oscarja.
Seveda, tega se popolnoma zavedam, zato je bilo odigrati to vlogo zame velika odgovornost. Leos je oblikoval like z mislijo name, vsaka preobrazba v nov karakter pa je od mene terjala veliko dela. Dva lika sta že obstajala od prej, kar je malo olajšalo moje delo. Zame je ta film dejansko plod dela naju obeh. V filmu je nekaj scen, ki jih dojemam kot poklon poklicu igralca. To dejansko upravičuje moje življenje, moj obstoj: vsi ti liki.
Vaša sposobnost preobrazbe in prezence je izjemna. Kdaj ste je odkrili? Ste že ob začetku kariere vedeli, da je to v vas?
Najprej naj povem, da ima pri tem veliko zaslug tudi maska oz. ličenje. Ni le moj talent. Z igralstvom se ukvarjam že dolgo, predvsem v teatru. Nekaterih veščin sem se v karieri učil popolnoma fizično, po drugi strani pa me zelo zanimata tudi poezija in dramatika. A imate prav, zame je moje delo biti kameleon. Igralski poklic lahko gledamo na dva načina: lahko je konvencionalen, pri katerem je v ospredju iskanje form, ki so zelo izrazne in pri katerem umetnik pritegne lik vase, ga oblikuje po svoji viziji. Po mojem mnenju pa je ravno nasprotno: bistvo je, da se popolnoma preobrazimo v smer izvirnega lika, kot si ga je zamislil avtor dela. Pri filmu pa se je treba popolnoma zliti v lik, se mu podrediti, tako telesno kot duševno. Potem je tu še ta nenavadna možnost, da lahko igraš 10-12 likov. Zame je to način performansa. Gre za strast. Da zdrkneš v kožo lika in vdahneš življenje namišljenim osebam.
V filmu je kar nekaj prizorov, katerih snemanje je bilo verjetno zahtevno, med njimi gotovo goli prizor z Evo Mendes. Kako se lotite takšnih prizorov?
Dejansko so bili vsi prizori zahtevni: pri vsakem je bil del, ki je bil zelo zahteven, bodisi telesno, bodisi čustven,o bodisi glasbeno. Pri prizoru z Evo Mendes sem igral lik (op. gospod Merde), ki sem ga že prej igral in ga zato poznam do zadnje obisti, kar je močno olajšalo delo. Ali pa recimo prizor, ko na pokopališču jem rože. Pa saj so rože tudi za jest (smeh). Dejansko je vloga maske in ličenja pri tem filmu zelo velika.
Za vlogo Oscarja Holy Motors ste bili nominirani za številne nagrade. Kakšen je vaš odnos do različnih nagrad?
Pomena nagrad se zavedam predvsem v odnosu do možnosti, ki jih prinašajo za nadaljevanje mojega dela. Da te filmska industrija uradno priznava. V Franciji sicer nismo osvojili nobene nagrade, a je bil film predvajan v Cannesu, potegovali smo se tudi za cezarje. Dejstvo je, da poklic igralca v sebi nima tekmovalnosti, tekmovanje med dejansko ne zanima. Nagrade sprejemam kot način, da si viden, kar ti lahko pomaga naprej. Sem pa bil zelo ponosen in vesel nagrade v Chicagu (op. prejel je nagrado za glavno moško vlogo).
Nikoli niste odšli v Hollywood. Vam evropski prostor zadostuje, da v celoti udejanjate svoje umetniško poslanstvo?
Nisem se odpravil v Hollywood, ker je angleščina jezik, ki ga res ne obvladam (smeh). In iskreno, igralec pripada svojemu maternemu jeziku. V francoščini igram bolje, lažje se izrazim, ker je to jezik, ki ga popolnoma obvladam. To je moj delovni jezik. Zelo me zanima tudi sodelovanje v tujino, sodeloval sem tudi z ameriškimi režiserji, kot je Harmony Korine, kjer sem trdo delal, da sem odigral vlogo (op. av. fonetično se je naučil vlogo v angleškem jeziku). Pri filmu je ključen medosebni stik, to ujemanje, ki poteka nad jezikovnim sporazumevanjem. Nikoli nisem računal na film kot svojo glavno dejavnost preživetja. Primarno sem gledališki igralec in celotno kariero sem vedno delal v gledališču. Film jemljem kot izlet, ki mi omogoča sodelovanje z avtorji, ki imajo kaj povedati. Všeč mi je odkrivanje filma, a ni nujno, da je to v ZDA, lahko je tudi v Sloveniji. (smeh).
Kaj vas žene naprej v karieri? Vaš lik v filmu na to vprašanje odgovori: lepota dejanja. Je vaš odgovor enak?
Da, popolnoma se lahko poistovetim z njim. Ta fraza ima zame dva pomena: gre za lepoto izražanja in gibanja, hkrati pa tudi za hvaležnost možnosti, da se lahko na tak način razdajam. Že od začetka kariere, ko sem izbral teater, me žene to: da se lahko na odru razdajam občinstvu, ki je pred mano. Da lahko navežem stik z njim, da lahko izražam čustva in jih povzročim, da izzovem pri občinstvu bodisi solze bodisi smeh. Ne gre za iskanje možnosti za velik zaslužek, temveč za čisti užitek igre.
Torej, dileme gledališče ali film dejansko ni?
Gledališče. Zame film predstavlja lepe izlete, vendar pa se vedno vračam h gledališču, ki je zame temelj. Gledališče je zame umetnost spomina, tako v povezavi s sodobnimi umetniki kot s klasiki, kot je Shakespeare, ali z grškimi pisci. Ne ostane pri podobi, kot recimo film, ampak ima neposreden odnos z občinstvom, ki se vsak večer zamenja. Kot igralec imam večjo odgovornost, kajti jaz sem tisti, ki pripoveduje zgodbo vsak večer - pri filmu pa je režiser tisti, ki dan za dnem posnete prizore poveže v zgodbo, ki opredeljuej pomen vsebine. Način dela se zelo razlikuje.
Kakšni so vaši projekti za naprej?
Sem zelo radoveden in vedno delam pri več projektih. Zdaj pripravljam dve vlogi v gledališču, veliko predavam, zelo pa me zanimajo tudi kratki filmi, dolgi 5, 10, tudi 20 minut. Posnel sem jih že veliko, všeč mi je, ker so lahko zelo ekspresivni, posnamejo se hitro, hkrati pa ne stanejo veliko. Te zgodbe me zelo zanimajo, seveda pa me zanimajo tudi njihovi avtorji, saj je to tudi način, da spoznavam in spremljam morebitne bodoče velike režiserje.
Vaše sodelovanje z Leosom Caraxom traja že skoraj 30 let. Kako sta se našla? Gre za kemijo ali prijateljstvo? Lahko v nekaj letih pričakujemo vajino vnovično sodelovanje?
Ne vem, to ni v mojih rokah. Upam, da bova kmalu posnela nov film. Bi se strinjal, da gre za neopisljivo kemijo (smeh). Šlo je za umetniško srečanje, ki je zelo pomembno tudi na medosebni ravni. Sva res prijatelja. Ko sva se spoznala, sva bila stara 22 in 23 let. Med nama je neka zvestoba, ki traja že desetletja. Vsakič je Leos tisti, ki me pride iskat, ki vztraja pri sodelovanju, ki ga navdihuje moje delo igralca in ki išče nove poti izražanja. Holy Motors sva posnela skoraj 30 let po prvem filmu Boy meets girl. Takrat si ne bi nikoli mislil, da bo to sodelovanje trajalo toliko časa. Bil sem prepričan, da je to pač takrat in tam.
Živimo v zelo prelomnih časih, ko je veliko govora o krizi vrednost, moralni razdvojenosti družbe. Gospodarska kriza ima posledice na vse pore družbe, tudi na gledališče in film. V kakšni kondiciji se vam zdi evropska produkcija, tako filmska kot gledališka? Lahko vplivata na stanje v družbi, ga izboljšata?
Seveda. K sreči tako v literaturi kot gledališču, filmu ali kiparstvu vedno prihaja do novosti, do preobrazbe. Vedno pridejo ljudje, ki imajo vizijo, ki jo želijo deliti med druge. Vse bolj živimo v potrošniški družbi, že film kot tak je narejen kot industrija - teži k produkciji in predvsem prodaji všečnih filmov. In to je nevarno. Tudi gledališče je pri tem v zahtevnem položaju, tudi zanj velja konkurenčnost. Treba je početi stvari, ki so všečne, ki pritegnejo občinstvo. Mislim, da mora gledališče ostati kraj eksperimentiranja, seveda ni narobe, da je zabavno, všečno, a hkrati je pomembno, da ostane vir navdiha. Da izraža duha našega časa, da spodbuja k razmišljanju. Vsako obdobje prinese novosti v umetnosti, spremembe, zato me ne skrbi za prihodnost. Včasih so šele čez čas novosti dobile svojo veljavo in dejansko postale "klasika". Vzemimo na primer Rimbauda, ki je bil v svojem času marginalec, a danes velja za uglednega francoskega pesnika. Ustvarjalnosti ne smemo nikoli zapreti vrata.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje