Za zlato palmo nominirani celovečerec iz leta 1963, predlogi zvesto ekranizacijo romana Gospodar muh, ki bo tema letošnjega maturitetnega eseja iz angleščine, si lahko v spletnem arhivu Televizije Slovenija ogledate še do 9. junija.

Roman Williama Goldinga je izšel leta 1954 in velja za moderno klasiko 20. stoletja, ki svari pred zdrsom v divjaštvo in podrobno analizira delovanje oblasti, množično psihologijo in družbeno organiziranost.

Krhka narava oblasti
Zgodba je umeščena na samotni otok, kamor se po strmoglavljenju letala zateče skupina mladoletnih dečkov. Kmalu ugotovijo, da med preživelimi ni nobenega odraslega in da bodo morali sami poskrbeti za svoje preživetje. Za vodjo pooblastijo odgovornega Ralpha, ki skupino usmerja k civiliziranemu in kooperativnemu ravnanju v novonastali skupnosti.

A kmalu se pod vodstvom Jacka, ki je fante peljal na lov na divje prašiče, vzpostavi nova frakcija, ki temelji na kultu karizmatičnega voditelja, zbujanju strahu pred neznanim in obljubljanju brezskrbnega uživanja v življenju brez reda in pravil.

Med Jackom in Ralphom se razvije grenka in vse bolj kruta tekmovalnost, saj bi bila oba rada vodji. "Lovci" pod Jackovim vodstvom nazadujejo v divjo hordo brez vsakršnih načel in milosti, medtem ko skuša Ralph ohraniti omiko in enakopravnost med "vzdrževalci ognja". Naraščajoča napetost in sovraštvo med skupinama vodita v krvavo in strašljivo dokončno soočenje. Divji dečki bodo na koncu ogrozili svoj lastni obstoj.

Živalska narava človeka
Golding je Gospodarja muh napisal pod vplivom grozot druge svetovne vojne in strahu pred atomsko vojno, ki je visela v zraku po letu 1945. Podobno kot v drugih romanih se je tudi v Gospodarju muh ukvarjal z vprašanjem zla v človeku. Je sploh kateri izmed velikancev spodoben premagati zlo, ki se po Goldingu skriva v vsakem izmed nas?

Morda boste opazili, da film uradno ne navaja scenarista (razen avtorja predloge). To je zato, ker se je režiser Peter Brook sklenil na snemanju na scenarij požvižgati: svoje mlade igralce je spodbujal, da so improvizirali. Posnel je 60 ur filmskega gradiva, ki ga je oklestil na 100-minutni film; v tej obliki so ga leta 1963 predvajali na canskem festivalu. Ameriški distributer je zahteval še deset minut krajši film, zato sta odpadla prizor kresa in del Ralphove karakterizacije.

Zaradi vseh teh sprememb je bilo treba v poprodukciji nasneti nekaj dialogov, kar pa se je izkazalo za težavno, ker se je enemu od mladih igralcev v vmesnem času občutno poglobil glas, drugi pa je izgubil britanski naglas.

Britansko cenzorsko telo je filmu prilepilo oznako X, kar je pomenilo, da nobeden od mladih igralcev filma ni mogel zakonito videti v kinodvorani.