Na premieri so gledalci pretresljiv film - ta se osredotoča na posledice sistematičnih posilstev bosanskih žena, ki so jih izvajali srbski vojaki -, dobro sprejeli, kritiki pa so ga označili za najboljši film Berlinala do zdaj.

Kako živi Sarajevo?
Režiserka se je lotila zahtevne teme zamolčanih množičnih posilstev v Bosni in Hercegovini med okupacijo Sarajeva, s filmom pa je želela dati glas žrtvam nasilja in prikazati razmere, kakršne so v Bosni in Hercegovini danes. Drama pripoveduje življenjsko zgodbo muslimanke, ki skuša grozljivo resnico prikriti pred svojo hčerko in jo s tem zaščititi. V ozadju osebne drame pa lahko gledalci vidijo tudi Sarajevo in Sarajevčane (Grbavica je sarajevsko predmestje), ki se spopadajo z zapuščino nedavne vojne, ter izvedo več o plejadi težav, ki pestijo to večkulturno mesto.

Žbanićeva, ki je bila rojena v Sarajevu in tam tudi odrasla, pripoveduje: "Posilstvo je bilo vojaška strategija, s katero so poniževali ženske. Te so prisilno zadrževali v koncentracijskih taboriščih, dokler je bil splav še možen. Tako rojenih otrok je zelo veliko, vendar natančnega števila ne ve nihče (uradno število posiljenih žensk je 20.000, dejansko število pa naj bi bilo precej višje). Mnogo je sirot, veliko so jih tudi dali v posvojitev."