Vsaka molitev Stevena Spelberga bo zaman. Foto: EPA
Vsaka molitev Stevena Spelberga bo zaman. Foto: EPA

Naj bo pianist ali atlet, vsak Izraelec je vojak.

Mohamed Daud
Mohamed Daud
Dauda so leta 1977 izpustili iz pripora, a se še vedno ne čuti varnega. Foto: EPA

Režiser je svoj politični triler označil za molitev za mir na Bližnjem vzhodu. Mohamed Daud, načrtovalec napada na izraelske športnike na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972, pa je dejal, da film ne more niti malo pripomoči k miru na tem vedno vročem političnem prizorišču.

Spielberg bi moral poslušati obe strani in kritično premisliti o resnici, ne pa da služi le sionistom."

Zgodovinska podhranjenost
Morda so Daudove sodbe prenagljene, saj je priznal, da si filma še ni ogledal. Njegove obtožbe tako temeljijo predvsem na mnenjih peščice, ki si je München ogledala na posebnih predvajanjih v Izraelu in ki trdi, da je film zelo podhranjen, če upoštevamo splošno mnenje, da so temeljni gradniki vsakega dobrega zgodovinskega filma zgodovinsko dokazana dejstva. Tudi posebne projekcije filma dokazujejo Spielbergovo pristranskost. Povabila za vdove ubitih športnikov so dokaz filmarjevega sočutja do izraelskih žrtev, nikakršnega sočutja pa ni pokazal do družin Palestincev, ki so jih izraelske enote po krivem ubile v histeričnem prizadevanju, da bi kar najhitreje maščevale življenja športnikov.

Vsak Izraelec je vojak
Spielberg se tako po Daudovem mnenju nikoli ne vpraša: "Koliko palestinskih civilistov je bilo ubitih pred Münchnom in po njem?" Seveda bi lahko Dauda takoj zavrnili s tem, da je tudi njegova ekipa pobijala le športnike, in ne vojakov, ki so pustošili po palestinskih ozemljih. Daud se ne strinja: "Naj bo pianist ali atlet, vsak Izraelec je vojak." Nekaj resnice je že v tem, saj morajo prav vsi izraelski državljani – moški in ženske – odslužiti dolg vojaški rok in prenašanje orožja naokoli ni prav nobena posebnost.

Kaj je ta čudni vonj v zraku?
Besede Mohameda Dauda dobijo še nekoliko večjo težo, ko se ozremo po obnašanju Spielbergovih sodelavcev, iz ust katerih zadnje dni čudno zaudarja po laži. V času obtožb glede pristranskosti filma je producentka filma Kathleen Kennedy zatrdila, da se je filmska ekipa posvetovala tudi s palestinskim svetovalcem. Vendar pa ni želela izdati njegovega imena, zato njenih besed nihče ne more sprejeti kot kristalno čisto resnico.

Različni načini štetja
In čeprav je Kennedyjeva zatrdila, da so ogromno časa porabili za raziskovanje dogodkov in za pogovore o tem, kako bi razvoj dogodkov po tragediji predstavili kar najbolj verodostojno, so zgodovinarji opozorili na še en v nebo vpijoč spodrsljaj. Scenarij Münchna omenja 11 Palestincev, ki so jih ujeli ali ubili pripadniki Mosada, številni zgodovinarji pa dokazujejo, da je bilo žrtev najmanj 18.

Čeprav je leto 1972 že zelo oddaljeno, pa je Daud prepričan, da lahko sam kaj hitro postane številka 19. Uradni Izrael je borcu za pravice Palestincev, ki danes živi v Damasku v Siriji, že leta 1993 zagotovil, da ga ne bodo več preganjali, toda on je prepričan, da stare zamere še zdaleč niso poravnane. Vendar sam ne misli oprezati za vogali in iskati sledi morebitnih vsiljivcev v svojem stanovanju. Prepričan je, da se sam ne more braniti. Brani ga lahko le Bog.

Naj bo pianist ali atlet, vsak Izraelec je vojak.

Mohamed Daud