Oglas
Javnosti so to precej pozabljeno skrivnost o Warholovem ustvarjanju razkrili njegovi prijatelji in kolegi, s katerimi je snemal svoje filme. Pri njihovem snemanju ali izbiranju tematike je znal biti zelo izviren, za njegovo najpomembnejše delo na filmskem področju pa štejejo t. i. Poskusi na platnu, na katerih je delal portrete prijateljev, znancev in slavnih osebnosti svojega časa. Posnel jih je več kot 400, zdaj pa so zbrani v delu Andy Warhol Screen Tests: The Films of Andy Warhol.
Zgledi vlečejoZgodba za njimi je bila zelo preprosta, pojasnjuje pesnik in Warholov prijatelj John Giorno. Na začetku leta 1963 je Jonas Mekas skoval izraz podzemni kino in s tem se je vse skupaj začelo. Mekas, ustanovitelj newyorške kinoteke, je najemal majhna gledališča in kinematografe, v katerih smo si ogledovali filme. Znova in znova smo si ogledovali iste filme. Ni minilo dosti časa in Warhol se je odločil, da želi posneti film, pripoveduje Giorno.
Pri naslovih ni bil izviren
Kmalu je Warhol kupil svojo prvo kamero, s katero je posnel svoj filmski debi. Izdelek je naslovil Spanje, njemu primerno pa bi si potrpežljivi gledalec lahko ogledal osem ur spanja Johna Giorna. Warhol je imel ključe do njegovega stanovanja in ker je Giorno zelo trdno spal, se je lahko umetnik mirno vtihotapil v stanovanje in ga snemal med spanjem. Tako je posnel za šest ur materiala, nato pa je zadnji dve uri podvojil, da je dobil osem ur, kolikor naj bi bilo zdravo spati, je prvenec opisal eden od Warholovih glavnih pomočnikov.
Spanju je hitro sledilo Prehranjevanje, ki naslova prav tako ne postavlja na laž, saj se je zapisa na filmski trak Warholu zdel vreden prizor, v katerem umetnik Robert Indiana je banano. Prav hitro pa je ta za svojo kamero kupil tudi podstavek in snemanje iz roke je zamenjalo snemanje iz stojala, ki je avtorju omogočalo, da snema dogajanje, čeprav ga ni zraven. To je s pridom izkoriščal prav pri serijah Screen Tests in The Kiss.
Kdo je tukaj nor?!
"Peljal me je v dvorano in me posadil pred ekran, na katerem sta se pojavili dve osebi, od katerih sem eno prepoznal. Robert Indiana in Marisol sta se poljubljala. Njune ustnice so se dotikale, a ni bilo prav nobenega gibanja. Sedel sem in gledal to stvar tako dolgo, da se je zdelo kot večnost. Sam pri sebi sem razmišljal, ali je Warhol nor ali pa mi prikazuje film v mirovanju, od mene pa pričakuje, da si bom mislil, da gledam film. Gledam in gledam in v določenem trenutku je Indiana pomežiknil. Šele takrat sem videl, da je to res film. In bil sem popolnoma prevzet," je svojo izkušnjo s tipičnim predstavnikom omenjenih serij opisal eden od Andyjevih prijateljev.
Ko kamera zapiše misli ...
Po podobnem principu - kamero postaviti na tripod in za približno pet minut oditi, v tem času pa se je na filmski trak snemal portret upodobljenca, je nastalo 472 kratkih filmov. Nekateri portretiranci so se pred objektivom v negotovosti presedali večkrat, drugi le enkrat, za vse pa člani njegovega kroga pravijo, da so zanimivejši kot slikarski portreti. Slikar je že lahko ujel dušo portretiranca, Andy pa je na filmski trak zapisal njegove misli, so prepričani.
Zadnji udarec
Warhol si je zelo želel prodreti v Hollywood, a ga ta nikoli ni sprejel. Pravzaprav so ga odpravili zelo na kratko, o čemer pa umetnik ni želel prav na dolgo in široko razlagati, se spominjajo njegovi prijatelji. Tem pa ni popolnoma jasno, zakaj je Andy filme nehal snemati. Predvidevajo, da zato, ker zanje ni bilo posebnega zanimanja, ker jih ljudje niso sprejeli in ker mu ne bi nikoli uspelo postati uveljavljen režiser. Še največ uspeha je požel njegov film Blue Movie, ki so ga kritiki dobro sprejeli, občinstvo pa ne, kar je bil verjetno zadnji udarec, so prepričani njegovi kolegi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje