Scenarist, snemalec, montažer, producent, filmski teoretik in pedagog s številnimi nagrajenimi avantgardnimi, kulturno-šokantnimi in estetsko-inovativnimi filmi. Njegovi "prepovedani" filmi so bili pred časom, tako na področju nekdanje Jugoslavije kot tudi v svetu.

Rodil se je 31. maja 1940 v Beogradu. Bil je kronist surove realnosti, z ostrimi političnimi in intelektualnimi stališči ter daleč pred svojim časom. Avtor kultnih, tudi preroških, družbenokritičnih filmov in dokumentarcev, ki so odražali duh časa, zaradi česar je bilo veliko njegovih filmov cenzuriranih in prepovedanih, saj niso bili po godu takratni komunistični oblasti.

Diplomiral je iz režije na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo v Beogradu s srednjemetražnim igranim filmom Izrazito ja (1967), ki je bil na Festivalu mladih avtorjev v New Yorku 1969 razglašen za najboljši tuji film v vseh kategorijah.

Veliko pozornost pa je pritegnil tudi z dokumentarnim filmom Kolt 15 GAP (1971). V njem je pokazal bedno usodo delavskega razreda. Prejel je nagrado na festivalih v Utrechtu, v Beogradu, v Oberhausnu in poleg nagrade je Jovanovićevmu filmu pripadla tudi uvrstitev v Antologijo filmov, ki je izšla ob 50. obletnici festivala.

Celovečerec Mlad i zdrav kao ruža (1971) je doživel prvo projekcijo na prestižnem puljskem festivalu in bil po petintridesetih letih, vmes se je "izgubil", ponovno prikazan na FEST-u 2006 v Beogradu. Tam je prejel nagrado žirije filmskih kritikov FIPRESCI ter postal kulten med mladimi filmskimi kritiki in občinstvom. Uvrščen je v antologijo svetovnega filma. Zgodba govori o mladem kriminalcu (igra ga Dragan Nikolić), ki opravlja umazane posle za Državno varnost in ki na koncu filma reče: "Ja sam vaša budučnost!" (prevod: "Jaz sem vaša prihodnost!") – to so bile preroške besede, saj sta droga in organiziran kriminal postala del naše realnosti.

Znan je njegov film Pejzaži u magli (1984), kjer se ukvarja s problemom odvisnosti od drog. Naturalistična, skoraj dokumentarna pripoved življenjske zgodbe mladega dekleta v Beogradu in njenega zapravljenega življenja. V njem igra tudi slovenska igralka Milena Zupančič v vlogi Lenine mame.

V dokumentarnem filmu Revolucija koja teče (1972) pripadniki bogate titoistične kvazielite priznajo, da so izdali ideale revolucije o boljšem življenju in srečni prihodnosti. Tako ljudje iz revnih krajev Jugoslavije postanejo poceni delovna sila v kapitalističnih državah, ker v svoji "socialistični" domovini ne morejo najti dela. Film je bil osemnajst let prepovedan s strani srbske cenzure.

Dokumentarni film Radni ljudi umetnici (1975) prikazuje umetniška dela ljudi različnih poklicev, ki se v prostem času ukvarjajo z likovno umetnostjo, kar jim omogoča pobeg iz vsakdanje banalne realnosti. Temu so sledili še dokumentarni filmi Narkomani (1976), Čovek koji je pravio sisteme (1990), Vukovar zašto? (1991).

Jovan Joca Jovanović, kot "najbolj prepovedan" avtor v zgodovini srbske kinematografije, je imel doma zaprta vsa vrata kreativnega in umetniškega delovanja, zato je svoj ustvarjalni mir iskal zunaj Srbije in se iz nje tudi izselil. V sedemdesetih letih je delal v Italiji, v Slovenijo pa je prihajal že pred osamosvojitvijo v začetku osemdesetih let. V času, ko se je v Jugoslaviji začela vojna in je nekdanja država razpadla, je bil ravno v Sloveniji. Ker je bil v Srbiji nezaželen in se domov ni mogel vrniti, je kar nekaj let živel v Sloveniji brez zdravstvenega zavarovanja in praktično izbrisan.

Ljubitelji filma – preobrazba iz amaterstva v profesionalizem
Na pobudo režiserja Vojka Anzeljca so se letos oktobra v spomin na svojega mentorja Jovana Jovanovića zbrali bivši seminaristi, si v prostorih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) ogledali njegov dokumentarec Kolt 15 GAP ter obudili čase, ko so hodili na tako imenovana Jocova predavanja.

Začelo se je v začetku devetdesetih let na Skladu RS za ljubiteljske in kulturne dejavnosti v Ljubljani (sedaj Javni sklad RS za kulturne dejavnosti), kjer je bil Jovan Joca Jovanović dolgoletni predavatelj in kjer še danes organizirajo filmski video seminar, ki obsega: filmski jezik, vizualno naracijo, scenaristiko, kamero, montažo, oblikovanje zvoka, študijsko snemanje, režijsko igrane in montažne delavnice ter zgodovino filma in videa.

Peter Milovanovič Jarh, samostojni svetovalec JSKD za filmsko dejavnost in vodja filmskega seminarja, je bil tisti, ki je Jovanovića spoznal na enem od filmskih festivalov v Ravnah na žiriranju in v njem prepoznal svobodomiselnega, nekonvencionalnega intelektualca ter ga povabil na JSKD. Direktor fotografije in snemalec Radovan Čok je učil osnove snemanja, kamero in mizansceno. Borko Radešček je bil kinooperater in vodja kinotečnega programa, ki je kinotečne filme, ki so prišli iz Beograda, presnel na VHS in s tem omogočil projekcije filmov, kar je bilo za takratni čas velik privilegij. Mihael Klep pa je skrbel za tehnično in video podpora. Vse to je bilo ključnega pomena za dobro izvedena predavanja.

Jovanovićevih seminarjev so se udeleževali vsi, ki jih je zanimal film, tudi študentje Likovne akademije in drugih fakultet, saj jim tega nekonvencionalnega znanja tam niso nudili. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani so se študentje celo uprli, saj je imela po njihovem mnenju ljubiteljska organizacija bolj kakovosten, bolj avantgarden študijski program.

Seminaristi so snemali kratke dokumentarne filme in iz posnetega materiala naredili prave dokumentarce. V okviru seminarja pod Jovanovićevim vodstvom je bil narejen film o gojencih v Vzgojenem zavodu Višnja Gora. Zaradi tragičnih in šokantnih zgodb otrok bi se moral film predrugačiti in dobiti dovoljenja staršev, da bi "dokumentarni" film lahko ugledal luč sveta. Tako je vse ostalo Zavodu kot interno gradivo. Nekateri filmi in video projekti, ki so bili v tistem času ustvarjeni na filmskih video seminarjih, so bili tudi nagrajeni.

In kdo je bil Jovan Joca Jovanović, ki bi si v slovenskem filmskem svetu zagotovo zaslužil priznanje?
Joco, kot so ga klicali seminaristi, s svojim prepoznavnim videzom francoskega intelektualca v plašču, s klobukom in nonšalantno cigareto v ustih, kot človek s kulturo francoskega novega vala, je poučeval po konceptu ameriških šol, kar pomeni, da mora imeti vse, kar se zgodi, svoj vzrok, temelj. Premikal je meje v razmišljanju in navdihoval nove generacije filmskih ustvarjalcev, od režiserjev, piscev scenarijev, montažerjev, dramaturgov do producentov. Joco ni bil samo filmar, bil je sociolog, filozof, psiholog, poznavalec slikarstva, glasbe, svetovljan, ki je s svojim širokim pogledom na življenje, ko še ni bilo interneta, seminaristom odstrl nov pogled na svet.

Po nekaj mesecih intenzivnih predavanj, učenja, ob gledanju filmov in analiziranju kadra za kadrom, ob analitično-psiholoških in filozofsko-socioloških debatah ter delavnicah je pokazal, kaj je mogoče ustvariti tudi brez formalne izobrazbe, zgolj z željo po učenju in delu, kar je marsikomu od seminaristov »odprlo vrata« v profesionalni svet filmske in video produkcije.
Pri njem so se kalili bodoči, zdaj že uspešni in uveljavljeni slovenski ustvarjalci na področju filmske, televizijske in video umetnosti. Med njimi so bili: Janez Burger, Andrej Žumbergar, Vojko Anzeljc, Miha Čelar, Janez Lapajne, Jure Černec, Petra Bašin, Boris Petkovič, Damjan Berkopec, Iztok Šuc, Nataša Prosenc, Mirko Simić, Damjan Bogataj, Aleš Žemlja, Toni Laznik, Miha Tozon, Dražen Štader, Jure Moškon, Samo Rugelj, Dušan Feguš, Samo Geršak, Petra Seliškar, Gregor Andolšek, Mitja Senčur, Rok Biček, Franci Kek in mnogo drugih.

Franci Kek, igralec, avtor skritih kamer, je o njem povedal: "Vse, kar sem izvedel o sedmi umetnosti, sem izvedel na delavnicah pri Jocu. Joco me je naučil, kaj je življenje." Vojko Anzeljc, režiser in scenarist, ki se srečanja nekdanjih "Jocotovih seminaristov" zaradi covida ni mogel udeležiti, je napisal pismo, ki ga je na srečanju prebral Franci Kek. Citat iz pisma se glasi: "… Seminaristi smo bili z njim usodno povezani. Dal nam je neki temelj, kako filmsko razmišljati, kako ne biti Gutenbergov idiot, kako biti profesionalen, pa čeprav si brez denarja, ker to je v glavi …"

Po pripovedovanju Petra Milovanoviča Jarha je imel Jovanović v Sloveniji tudi težave politične narave. Ob razpadu Jugoslavije so mu za eno leto prepovedali predavati in tako je bil izbrisan še s strani kulturne politike. Pri nas je snemal tudi filme. Imel je izjemen smisel za pristop k človeku in do človeka. Njegovi "prepovedani" filmi so (bili) ogledalo naše družbe.

Na podiplomskem študiju Pedagoške fakultete v Ljubljani je Jovanović nekaj časa predaval predmet Film in video. Njegovi filmi so že več let del predavanj na nekaterih akademijah po svetu. Je avtor knjig Uvod v filmsko mišljenje in Uvod v filmsko dramaturgijo.

^{Milena Rupar je bila Jocova seminaristka v letu 2000 ter je nekdanja urednica in scenaristka televizijskih oglasov in napovednikov na RTV Slovenija.}